Our Own Private Venice

Ali kako se znebiti odvečne krame

Prav lep dan je bil oni petek tretjega julija. Prijatelj je skoraj pol leta pripravljal zanimiv modni dogodek na Obali in to je bil dan, ko naj bi se midva udeležila slavnostne otvortve. Najin plan je bil:
- spakirat vse stvari v avto
- v službi postorit le najnujnejše
- se ustavit doma le toliko, da na hitro vrževa vase kakšno solato
- se odpeljeva na Obalo
- po otvoritvi nadaljujeva nočno vožnjo domov – proti Puli.
Da pa je bilo planiranje tudi tokrat popolnoma odveč, se je izkazalo že zgodaj popoldne ...

Zbudim se v sončno jutro. "Super!" si rečem. "Dajmo bit fensi danes! Idealen dan za novo 50’s obleko in sandale. Itak bom v službi le 4 urce, pa še preoblačit se mi ne bo treba za zvečer." Bog, ki s svojim joystickom sedi na oblaku in igra igrico z našimi življenji, pa si je najverjetneje mislil: “Wrooong, baby! Sooo wrong!"
Ob pol sedmih sedem v avto in se odpeljem na fitnes. Po telovadbi obvezna kava z D-jem na najinem standardnem mestu in potem služba. Ure minevajo kot raketa, kot vedno, kadar misliš, da boš nekaj na hitro poštimal, in že je ura dve popoldne. D pokliče: "Jaz zdaj štartam. Če najdem parking blizu tvoje službe, te povabim na drink," mi reče. Superca! Ravno prav, da zaključim, ugasnem računalnik in se spokam do recepcije.
D je točen kot urca. Našel je parking – "prestižno parkirno mesto" kot imenujeva prostor v senci tik ob moji službi. Z dvigalom se odpeljeva v 6. nadstropje Name v novi lounge bar kjer imajo WiFi, saj sva se odločila, da bova skupaj izpolnila in poslala še par formularjev za Matejo: vojska, potovanja zadnjih 10 let (madonca! kdo, hudiča, lahko našteje vsa svoja potovanja v tujino za 10 let nazaj?! s "pravimi" potovanji kot so Tajska, Egipt, Amerika seveda ni težav, to, kolikokrat pa sva bila na Hrvaškem in v Italiji – glede na to, da greva najmanj enkrat na teden v Pulo – pa sam bog ve, a mislim da tudi on ne, saj je na svetu gotovo milijardo bolj zanimivih stvari, kot je opazovanje dveh ljudi, kako se peljeta v Trst na kavo in potem v Istro ...).
Sedeva na teraso, naročiva in ravno, ko sva sredi debate, začutiva prve debele dežne kaplje. Na brzino spakirava in ravno, ko se presedeva k mizi ob oknu znotraj lokala, se tako ulije, kot bi nekdo s šlauhom pral avto. In tako dežuje vsaj 20 minut, če ne pol ure.
Enako, kot je začelo deževat, tudi neha: kot bi nekdo zaprl pipo in prižgal luč – sonce spet posije tako močno, kot bi se hotel pretvarjati: "Kaj? A deževalo je? Ma, neee! To se vama je samo zdelo."

Že sva v avtu in se peljeva domov. "Boš ti naredila solato, jaz bom pa mizo in vino pripravil," reče D in oba sva z mislimi že v skledi solate.
Končno doma. Po stopnicah gor. "O, živjo! Danes sta pa zgodnja!" Soseda uživata na terasi, kot da se pred desetimi minutami ne bi odvila ena najbolj divjih neviht tega poletja. "Ja," rečem. "Greva na otvoritev na Primorsko." Med tem odklenem vrata in – odrinem morje! Tri centimetre vode po celem stanovanju! Zavese, ki segajo do tal, so se že pridno napile vode do poldrugega metra višine, moje japanke se gredo scuba diving, škatle s čevlji, ki so stale pod omaro so tudi že lepo nabreknjene. "O, fak!" rečem. "Pa glih danes! O, shit!" Sezujem sandale in vsa čedna, v oblekici in s torbico na roki, po prstih zabredem v stanovanje. Vidim mapo, z mojim arhitekturnim arhivom, ki stoji ob zidu in si mislim "Oh, ne!" Se kar bojim pogledat. Jasno. Na debelo prepojena z vodo.
Med tem, ko D z lopato meče vodo ven iz stanovanja, jaz rešujem, kar se da rešiti. Pomečem v smeti vsaj polovico škatel za čevlje. "Vidiš, darling hazbnd, zakaj se splača kupovat drage čevlje: škatle od dragih čevljev so vse cele, od ostalih pa ... Poglej!" D me pogleda, kot bi me hotel s pogledom zadavit, jaz pa se še naprej kar smejim, saj je situacija tako bizarna, da je že kar burleskno smešna.

Po treh urah sva končno gotova in na smrt utrujena. Najina prisotnost na otvoritvi je šla po gobe, imava pa temeljito počiščeno stanovanje (hvalabogu: tlak = keramične ploščice), vodoodporno zapakirane stvari, ki so preživele vesoljni potop in približno 100 kil krame za pakirat (ko pride viza) manj. Znebila sva se namreč za več kot en kontejner stvari, za kar sem z listjem zamašenemu odtoku sosedove terase pravzaprav kar hvaležna.