South Australia Wants Us!

Dober dokaz, da se brezdelje in lenoba včasih tudi splačata, je naslednja anekdota, ki se je zgodila že pred par tedni (razlog za to, da se je na blogu znašla šele sedaj pa je the one and only moja lenoba, ker se mi enostavno ni dalo tipkat).

Ponedeljki so nasploh dnevi, ko nivo moje produktivnosti navadno ne preseže 25 % svoje običajne vrednosti. In ponedeljek 29. junija ni bil popolnoma nič drugačen. Vreme bedno, razpoloženje sivo – idealno za basanje s prepovedano hrano in poleževanje doma – a kaj ko je treba hodit v službo, zgledat urejeno in čedno in nasploh bit dobre volje in hiperkreativen. Končno doma. Kosilo iz vrečke – ja, ubogemu D-ju žena ne privošči niti poštenega kosila – in po kavi & quality time with beloved husband/wife, spet nazaj delat: D v biro, jaz pa domov pred računalnik, saj sem si iz službe spet prinesla cele kupe fajlov (to je tudi eden od ključnih razlogov zakaj se seliva v Avstralijo: dovolj nama je tega, da morava oba poleg rednega 8-urnega delavnika zjutraj, delati še popoldne). A meni se tokrat seveda ne da delat! Že samo zvok dežja me uspava, kaj šele misel na branje uspavalnih tekstov, ki jih moram predelat do naslednjega dne! Prav počasi, kot kak polž na prozaku, se odvlečem do delovne mize (beri: se presedem poldrugi meter v levo), vklopim računalnik in za začetek malo posrfam po netu – klasika: Facebook, Gmail, par najljubših strani ... No, pa dajmo pogledat še na South Australia’s Government sajt, kako kaj napreduje najina vloga za State Sponsorship. Poiščem Client Tracking System, vtipkam username in password, in ... in se SKORAJ ONESVESTIM! Tole najdem na njihovem sajtu:

"Application Decision: APPROVED on 29/06/2009"

in na dnu strani:

"Congratulations! You now have 60 days from 29/06/2009 to lodge your visa application with DIAC."

V pičlih petih – ja, prav ste prebrali: V PETIH (5) dneh, so se our fellow South Australians odločili, da si naju tako zelo želijo tam doli, da so nama kar takoj odobrili Sponsorship!*

In kaj zdaj? PANIKA!!!! Prepričana sva bila, da imava za kompletiranje dokumentov, potrdil, kopij in prevodov za tapravo vizo več kot en mesec časa, zato sva se tega tudi tako lotila – prav počasi sva se svaljkala od enega urada do drugega, tako v SLO kot v CRO. Hrvati, kljub temu, da si tako silno želijo v Evropo, seveda nobenega dokumeta še nimajo v angleščini, tako da je treba vsak kos papirja, ki ga sproducirajo, dajat še prevajat. K sreči so vsaj prevajalci na Hrvaškem za več kot 70 % cenejši od naših!

Sva imela pa tudi nekaj sreče. Nimam pojma zakaj je mene pred dvema mesecema zagrabila panika in sem se prijavila na IELTS izpit v Zagrebu. Njihov General Module termin je bil mesec dni prej od našega v Ljubljani, pa tudi sicer mi pride prav vsak izgovor, da se lahko zapeljem teh 125 km južneje in se mal sprehodim po Zagrebu in pripadajočih mu trgovinah. V mesto sem zaljubljena že od nekdaj, imam pa tam tudi nekaj prijateljev, ki mi jih je vedno lepo videti.
Tako. Rezultate imam od petka že v žepu – še tople sva včeraj poskenirala in že čakajo na lagerju za katapultiranje Mateji, da končno vložimo Application for 176 Skilled Migration Visa.
Moram pa povedat, da je ocena, ki jo za Secondary Applicant (to je parazitek, ki se šverca na vizo Primary Applicanta = pri nama je primary D, secondary pa jaz) predpisuje formular prav ponižujoče nizka: 4.5!!! Kaj je to 4.5!?! Ravno toliko, da znaš kot neumni možev privesek povedat "My name is XY. I’m lost." ali da znaš v trgovini kupit "Can I have a bottle of water?" da ne dehidriraš in ne pogineš na vročem avstralskem soncu in seveda "Where is a toilette?" da ravno ne opravljaš male/velike potrebe kar za prvim grmovjem ali v malce ožji neobljudeni ulici. No ja, naj se pohvalim, da mi je ta vratolomni podvig uspelo ne le doseči, temveč, hvala staršem za dobre smart gene, tudi kar lepo preseči.

Priznam, da postajam zdaj, ko se procedura očitno približuje svojemu zadnjemu dejanju, kar malo nervozna – prihodnji teden pošiljava komplet dokumentov za vlogo in začenjava čakanje na slavnostno podelitev most wanted nalepke za album z imenom potni list. Glede na to, da gre vse skupaj tako hitro, se bojim, da morda ne bova imela dovolj časa vse spakirat, prodat, poštimat, ... Glavno da jaz pravočasno dobro zribam celo mojo Imelda Marcos zbirko čevljev, da ne bi slučajno kje v kakšnem kotičku ostal kakšen drobec rodne grude – Avstralci imajo namreč grozljivo stroge karantenske zakone in smo ravno pred par dnevi na forumu debatirali o tem, kaj vse in kako zaplinijo na meji, ko novopečeni emigrantek (ali njegov kontejner) pristane na njihovem kontinentu. DDT rulz! Tako da upam, da se bom z njihovo pomočjo končno in dokončno znebila tudi črvov v starinski pisalni mizici, ki si jo bom dala med drugimi najinimi relikvijami poslati dol za nama. Ko bo čas za to, bova vedela, da je to TO. Da imava tam doli svoj novi dom in da končno lahko poženeva korenine.

* naj povem, da procedura ponavadi traja približno en mesec