Adelaide – Here We Come!

Ma ne morem verjet!
Tole bo najkrajši post na tem blogu.

DOBILA SVA VIZO ZA AVSTRALIJO!

Zjutraj v dvigalu v službi preberem agentkin mejl.
Že ob subjectu me zvije: “Visa approval!”
Mal se mi že vrti, a še vedno uspem na hitro prebrati in dojeti ključne besede sporočila:
“...It is with great pleasure that I attach your visa approval. Congratulations!!
You have been given until September 2010 to enter Australia as Permanent Residents...”

Wow! A to je zdaj to, ali kaj?! Noro!
Enkrat do 3. septembra 2010 se morava z vsem coknpokom privlečt v Avstralijo.

Ker še vedno nisva mogla verjet, da sva imela tako blazno srečo, sva seveda preverila tudi na DIAC. Res je! In takole izgleda njihov raport:




Uh, moram kar nehat ...
Madonca sem happy! Še bolj pa najbrž moj brat, ki sem ga zbudila navsezgodaj zjutraj, mama H je najbrž še vedno malo omotična, da o D-ju, ki mi sprva, ko sem prikolovratila navsezgodaj nazaj domov iz službe, sploh ni verjel!

There Will Be a Slight Delay in Takeoff. Please Enjoy Some Refreshments!

No, ... takole je bilo.
23. septembra DIAC objavi New Priority Processing Directions – novo prioritetno listo obdelave vlog. Jo pridno prebereva in seveda kmalu ugotoviva, da sva spet nekje vmes – tako nekje pri repu tistih, ki se obdelujejo prednostno. Vprašava agentko, pa tudi ona ne ve natančno.

Med FAQ (ali v konkretnem primeru kar po domače – FAK!) najdeva tole:
“...If your nominated occupation is not on the CSL and you have applied for an offshore GSM visa or intend to apply for an offshore GSM before the end of 2009, it is unlikely that your visa will be finalised before the end of 2012...”

2012!?!?! Pa a ste normalni?! In to še konec leta 2012!!! To se pravi še efektivna 3 leta gnitja na status quo!! Pa saj se mi zmeša!!! Pa tako dobro nama je šlo! Vsak del procedure hitreje, kot je običajno! Sva računala, da bova za valentinovo 2010 dobila eno super darilo = vizo! Če ne takrat pa najkasneje za moj rojstni dan (obstaja sploh boljše darilo za 40. kot je nalepka, ki ti omogoči nov začetek?)

Upava seveda na najboljše, češ, saj sva že dovolj daleč v proceduri. Tolaživa se z dejstvom, da sva dobila State Sponsorship in potiskava pod tepih neprijetno dejstvo, da arhitektov ni na listi nabolj zaželenih poklicev v Avstraliji (CSL-list). Potem pa kot strela z jasnega sredi novembra takle agentkin mejl*:

“...Today I received the attached letter from DIAC with the advice that processing priorities have again changed. While the date of effect has been listed as 23 September 2009, it has taken a month and a half for DIAC to send out the official letters.
While it seems that Sponsored applications where an application is not on the Critical Skills List, such as yours, will still receive priority after Employer Nomination Scheme applications and Critical Skills List occupations, the expected date for a decision on offshore non-CSL applications has been extended to 2012...”

Objaviva dan žalovanja in “umreva” za kakšen teden, dva. Potem se za silo pobereva in začneva razmišljat o variantah ...

Varianta 1
A: “Kaj pa prekvalifikacija poklica? Urban Planner je na listi.”
B: “Traja dve leti in pol, pa cel kup denarja, pa celotno proceduro je treba še enkrat začeti, vse na novo vložiti, kar posredno spet pomeni celi kup denarja. Ne.”

Varianta 2
B: “Kaj pa če jaz končno končam doktorat, pa v enem letu dobim nov naziv, ga nostrificiram kot arhitekt/urbanist in vložimo na mene? Pa še par bonus točk dobiva več na višjo stopnjo izobrazbe.”
A: “Mah ... To tudi stane ... Pa še enkrat vso to proceduro, pa takse, provizije, ...”

Varianta 3
A: “Kaj pa Kanada?”
B: “Ma kaj si nor?! V oni večni led, sneg, mraz in veter?! Ni govora!”

Varianta 4:
A & B enoglasno: “Kaj pa Nova Zelandija?”
A & B enoglasno: “Prima! Plan B.”

Na hitro preveriva pogoje, njihove prednostne liste, točkovanja, presrfava in pregooglava deželo, mesta, zgodovino, pa vreme seveda (uh, ... no ja ... če ni boljšega, bo moralo bit tudi 10 °C pozimi in penzionističnih 25 °C poleti OK ... vsaj za par let), izbereva agencijo in si dava narest izračun možnosti za pridobitev vize in morebitni plan. Ko nama to pripravijo, ugotoviva:
a) da sva lahko z nekaj sreče, če malo pohitiva in izrabiva čim več papirjev, ki jih že imava, ob koncu 2010 že v NZ;
b) da je pa provizija agenta 9500 NZ$ (kar znaša cca 4750 EUR! – a se hecate?!**) malce preveč.
Odločiva se, da bova delala sama, s pomočjo nasvetov parih sotrpinov, ki so proceduro nabiranja papirjev in bonganja z uradniki na kiwi-migracijskih uradih že dali skoz (hvala Domen!).

Torej: 3... 4... zdaj!
Auckland – here we come! Se bom pač namesto srfanja in vinogradništva učila bordat pa jadrat.
(prilagam še slikico, ki zdaj krasi ozadje zaslona mojega BB-ja)



(Izposojeno na blogu Eye on Auckland)

* Nauk: stvari ni dobro pometat pod tepih, ker, ko se jih preveč nabere, nastane bula, ob katero se nekega lepega dne spotakneš in se zvrneš po tleh kolikor si dolg in širok.
** Lahko si mislite, da se nisem mogla zadržat in sem ženski/potencialni agentki, ki si je najverjetneje že ogledala par stvari, ki si bi jih lahko kupila po najinem nakazilu, povedala svoje – sicer zelo prijazno, a vendarle: da je njihov velecenjeni agent’s fee v primerjavi s cenami same vize, najemnin v Aucklandu, plač in nenazadnje povratne letalske karte Evropa-NZ malce previsok. Pa mi je, packa arogantna!, odgovorila takoj naslednji dan:
“...That is perfectly alright. We do appreciate you may find our services expensive, but all I can say is it is worth every penny...”
No, pa poglejmo: 1 penny (UK£) je vreden približno 2 centa (NZ$), 475000 pennyjev pa je občutno preveč! Pha! Banda agentska!

Dionizove fešte – 2. del

Preden prevekslava na novozelandska vina (Dragi bralec! Se sprašuješ zakaj?! kako? kdaj?! - odgovori na vsa ta in še mnoga druga vprašanja sledijo v naslednjem postu), še drugi del in vinum veritas australis.
Med tem ko midva počasi zaključujeva degustiranje “bajne” ponudbe avstralskih vin v naših trgovinah, pa jaz takrat, ko se mi ne da delat (kot na primer v temle trenutku, ko namesto, da bi prevajala, bluzim po netu), brskam po avstralskih vinskih sajtih.
Kar hitro mi je postalo jasno, da pri nas prodajajo kislice, iz katerih Avstralci najverjetneje delajo kis. Čista beda. Tako, da bova po tem, ko bova oddegustirala flaške, ki jih imava doma, najverjetneje nehala financirat slovenske uvoznike teh čudnih sort avstralskih vin, od katerih niti enega nisem našla na sajtih vinskih ter vinogradniških združenj in združenj ljubiteljev in poznavalcev avstralskih vin.

Sem pa naklikala par izredno zanimivih zadevic. Prilagam 3 za pokušino.

Ten Minutes by Tractor
Vinarija, ki bi mirno lahko zmagala na svetovnem tekmovanju za najbolj zabavno ime. Če bi kdaj iz arhitekturno/uredniških vod morala presedlati v vinske (o čemer, priznam, kar pogost razmišljam), bi mi bilo prav zabavno delat za takele odbitke.

Montalto
Čista fensijada od A do Ž, kjer se hvalijo z odličnimi (lepo zapakiranimi in postreženimi) vini in olivnim oljem. Če mojim oboževalcem kdaj zmanjka idej, kam bi me peljali ... a tiny hint, darlings!

Yarra Valley
Košček Istre za zdravljenje domotožja na južni hemisferi. Kombinacija omamljanja z vinom in naravo, trekkinga ter globokega vdihovanja svežega zraka.

In zdaj k vinom. Tokrat samo trije, ker sva s tem bolj ali manj obdelala celotno topodročno ponudbo pri nas. In še opozorilo: vsaka podobnost s promocijo vin proizvajalca Jacob’s Creek je zgolj naključna. No animals were harmed in making this post.

1. Jacob’s Creek
Shiraz Cabernet Sauvignon 2004
Barossa Valley, South Australia
http://www.jacobscreek.com/



S čim se hvalijo?
“Deep crimson red with purple hues. Rich berry and plum fruit integrated with subtle cedar and coffee characters. Generous, medium bodied palate, showing complex cherry and berry fruit characters, with soft yet persistent tannins, leading to a balanced finish.”

Midva se popolnoma strinjava, zato je v najinem hladilniku že kakšna šesta po vrsti steklenica tega vina.


2. Jacob’s Creek
Shiraz Rosé
Barossa Valley, South Australia
http://www.jacobscreek.com/



Za letnik 2007 sami pravijo tole:
“Variable weather conditions were encountered during the ripening period, with the extreme heat wave conditions of mid January giving way to heavy rain periods during the early part of February. As harvest approached weather conditions were generally cool to mild with only few days of intermittent rain. Shiraz grapes were un-affected by the vagaries of the weather.
The generally cool end of season allowed a long but progressive sugar accumulation in the berry, which optimised the sweet and spicy raspberry characters of Shiraz at harvest. Jacob's Creek Shiraz Rose captures both the rich berry fruit flavours of the warmer grape growing districts with the structure and spice from the cooler Shiraz regions.”

Midva sva tale rose probavala v vročih septembrskih dneh, tako da sva ga konzumirala lepo ohlajenega pred kosilom. Ko se je malce segrel, je postal namreč vse prej kot užiten. In okus? Sadjast. Dišeč. Zelooo lepe barve.

3. Jacob’s Creek Three Vines
Shiraz Rosé
Barossa Valley, South Australia
http://www.threevines.com/
(simpatičen sajt s še bolj simpatično animacijo grozdnih bunkic - njami!)



Midva nisva ravno velika ljubitelja belih vin, a sva se za enega le žrtvovala. Bil je kar korekten, čeprav se z našimi slovenskimi ne more primerjat. Oceno pa sva si sposodila kar pri strokovnjakih na vinskem sajtu:
“Light yellow in colour. Moderately intense cantaloup, apricot, passion fruit and acacia flower aromas dominate the nose complemented with subtle citrus notes.”

Pa kaj je z vami in s tem granitom?!

Lep sončen jesenski dan. Odločim se, da se na poti proti domu sprehodim skozi stari del Ljubljane. NAPAKA! Kamorkoli pogledam, se gručica delavcev igra z granitnimi kockami! Res ne vem od kod ta nora ubrisanost ljubljanskih mestnih načrtovalcev na granitne kocke! Ali če citiram kar Mladino:
“Pogled na ljubljansko ulico, kjer delavci v polkrogih zamenjujejo stare kocke z novimi, nam dokazuje, da župan misli na nas.”

Pa poglejmo, kaj hudiča, granitne kocke so in za kaj naj bi se (V PRETEKLOSTI!!!) uporabljale. Pri nas so na voljo v štirih standardnih dimenzijah (5, 8, 10 in 18 centimetrske). Najpogosteje se uporablja osmica in desetica, katerih fuge najlepše in najmočneje zagrabijo peto čevlja (verjetnostni račun deluje nekako takole: dražji, ko so čevlji, večja je verjetnost, da bo peta po bližnjem srečanju s fugo kocke bolj uničena). Naši južni sosedje v Splitu (ki imajo očitno malo več občutka za to, kako se mestne ženske obuvamo že par stoletij) so davnega leta 2008 ugotovili tole:

“Granit je bio za promet kolima, za kopita konja i magaraca, a ovo bi trebala biti pješačka zona za talijanske ženske potpetice,” tako vsaj trdi Vjekoslav Ivanišević, projektant, ki si je zamislili prenovo Ulice olimpijaca (Ulica kralja Tomislava). Članku so priložili še celo slikico, ki več kot nazorno kaže, v čem je problem:



Jaz pa se ob tem sprašujem, kaj je našim mestnim veljakom, konzervatorjem in projektantom? Imajo morda kakšen poseben fetiš na grde platfusaste čevlje brez pet? Jih vzburjajo ženske v supergah in gojzericah? Birkenštokice s plutovinastim podplatom in rahlo razpokana koža na peti?

(Ljubica, tudi pomalani nohtki, stanje na prstkih in srebrn leder ne pomagajo. Try harder...)

Morda pa le za kakšnim vogalom čakajo, da se eni od nas, ki kljub vsemu vztrajamo v petah (min 12 cm!), ta zatakne med kocke in med tem, ko lovimo ravnotežje, ali bognedaj pademo, perverzno oprezajo, da se bo izpod krila zasvetil košček gole kože ali pa celo, če imajo še posebej srečen dan, čipkasti rob nogavic ali – uh, ta je že težka kategorija, ki bi mogla zaleči za par dni – pas nogavic?!
Čeprav je na žalost tudi hrvaška javnost, ki se ji ljubi s tem ukvarjat na internetu, precej zarukana, saj v nadaljevanju lahko čez par dni preberemo: “Na anketi objavljenoj na našem portalu je 79.3% bilo protiv uklanjanja grantinih kocki...” Glas ljudstva – pa kaj še!? – ziher samo tiste grde babe, ki v petah ne znajo hodit ali pa imajo pregrde noge, pa se bojijo, da se bodo njihovi moški (jih pomilujem, ker živijo s takšnimi zmaji) prepogosto ozirali za lepoticami v salonarjih in morda še celo prišli na dober okus in se ob pogledu na svojo drago vprašali “What the hell am I doing with THIS one here?!”

Glede na to, da je evropskih mest, v katerih ženska enstavno ne more bit nobel, razen če se nenehno vozi s taksijem od vrat do vrat (eden takšnih je London, ki me je razočaral na celi črti!), še kar precej, pa me je zanimalo, kako je s tem v Avstraliji. O Adelaide mi zaenkrat ni uspelo nagooglati nič takšnega, po čemer bi se dalo sklepat, kakšen je tlak na pločnikih (na vse pretege sem vrtela kamero in se trudila buljuti v tla tudi na interactive google map, pa zgleda, da je vse lepo poasfaltirano). Sem pa našla tale zanimiv sestavek iz Sydneya:

“SYDNEY City Council has to undertake essential repairs to Martin Place - because of women's shoes

Each week, scores of women are getting their heels caught in gaps in the deteriorating granite paving. Not only are they ruining expensive stilettos, the risk of injury has heightened.”

Za razliko od SLO scene, se znajde odgovor celo na blogu samega gospoda Shayneja Mallarda, sydneyskega mestnega svetnika:

“It’s great that the Sunday press take up the important issues confronting our city…but if you are wearing high heels and take a tumble in Martin Place then you would appreciate that this problem has been raised and acknowledged by Council. I have received several complaints from women about tripping over on our granite paths and after yesterday’s coverage more have come forward including an MP. It is a serious issue with the potential for a life long injury caused by falling hard onto the unforgiving granite.”

Tako da ... za pogled na takšne čeveljce (in vse ostalo, kar sodi vanje) bo pač treba v Ljubljani še malo počakati (gospodje, ki ste že v poznih 30-ih vam priporočam, da se na lov za pogledom na takšne čevlje raje zapeljete vsaj do Trsta ali Zagreba, ker jih v svojem življenju v naši dragi podalpski deželici najverjetneje ne boste ugledali). Tiste ponosne lastnice visokopetnega arzenala, ki takšne čevlje nosimo, paaa ... verjemite – v Stari Ljubljani nikjer ne strežejo tako dobre kave, da bi bilo zanjo vredno uničiti takše čevlje. In ne, tudi ni ga na svetu junaka, zaradi katerega bi se odpravile na tako vratolomen podvig. Well ... v skrajnem primeru se (poleti) lahko čevlje tudi sezuje, hehe!

Adelaide – City of Churches, Wine and Mass Murder

Gledava midva včeraj enega redkih na pozno popoldne in zgodnji večer gledljivih TV programov – ID Investigation Discovery. Odličen program za real-life kriminalke, poln gnijočih trupel, na pol razpadlih delov teles, premaknjencev z vsega sveta, ... je pa vse skupaj brez podnapisov, kar je odlično, saj tako vadiva svoje znanje angleščine (sicer malce dvomim, da nama bo dejstvo, da bo najin vokabular izredno bogat s termini iz vseh vrst kriminala in da bova besede kot so investigation, forensic analysis, corpse, interrogation, fraud, acid, decomposed bodies, district attorney, extreme forensics, insurance, without parole, deranged, ... stresala kot iz rokava, bistveno pripomoglo k najini arhitekturni karieri). No, včeraj zvečer sva tako ob kavi in marcipanu*pristala v družbi najhujših serijskih morilcev, natančneje “Australia’s most deranged minds”.
Ko zaslišim napovednik, v šali rečem D-ju: “Hahahaha, ziher so iz selo-moje-malo Adelaide!” Idejo zavrževa kot malo verjetno z “Ja, valjda!” in “Hahahaha!” ter “Yeah right! Najbrž bo spet nekje v QLD al pa NSW!” In potem oba najprej osupneva in potem zapadeva v huronski smeh, ko se oddaja začne z:
“To understand the horrific saga of Australia’s worst serial killing case, one must first go back in time. Back to a foreboding 1994 prequel: a grisly find at rural Lower Light, about 50 kilometres north of Adelaide, the South Australian capital.”

Zadeva mi seveda ne da miru, še posebej stavek “By 1994, South Australia already had a long, disturbing history of abductions and serial murders.” zato zjutraj malo pogooglam zadevo in pridem do vse prej kot turistično privlačnih idiličnih opisov.

Tako, da popolnoma verjamem stavku, s katerim vabijo turiste “Whether you want to party or relax on your next holiday, South Australia’s capital has it all.” – it definitely has it all! – in zelo lepo povabilo uradne SA government strani za nas migrante “Whether you’re relocating from overseas or interstate, we’re here to help you make the move to Australia’s friendliest, most liveable state.” Hm, me zanima kaj si o tem misli osem tipčkov, ki so vloženi v kislino v velikih plastičnih sodih končali v sefu zapuščene banke adelaidskega predmestja Snowtown. Tisti, ki ste to poučno oddajo zamudili, si povzetek zgodbe lahko preberete v temle članku: The Snowtown Murders.

Pa še malo pobrskam po netu in najdem prav zanimivo zgodovino mesta, v katerem nameravava, če bo šlo vse po sreči, vsaj dve leti poganjati korenine. Odlično! Slovenčke, ki se na smrt pijani radi vozijo in zaletavajo z avtomobili ali v pijanskem deliriju štihajo drug drugega po najbolj zakotnih vaseh te košato pogozdene podalpske vinorodne (in žganjerodne) deželice, bova več kot očitno zamenjala za vseh sort psihopate in premaknjence. Vzpodbuden je že začetek članka z naslovom Adelaide, City of Corpses:

“Laid-back Adelaide, the capital of South Australia with its population of one million, is small in comparison to most of the other capital cities of Australia. Rich in culture and beauty, Adelaide and its surrounding districts are responsible for some of the finest wines in Australia.
Throughout Adelaide, seemingly on every corner, are houses of worship of all denominations. For this reason Adelaide is referred to as the City of Churches. And they have never had to canvas for business. South Australians are notoriously reverent.

Adelaide’s Skyline

But there is an inexplicable dark side to Adelaide. Some are now choosing to call it the ‘City of Corpses’. And it is not hard to understand why. Per capita Adelaide and environs has recorded more of Australia’s most notorious crimes than any other Australian capital city. In the annals of Australia’s most horrific crimes, laid-back Adelaide's sinister past (and present) makes other cities look like Camelot.”

Za tiste, ki bi svoje znanje radi še poglobili, prilagam link na članek Paula B. Kidda. Bralcem tega bloga z občutljivim želodcem, slabimi živci in brez vodoodporne tipkovnice ali laptopa, pa branje tega članka dobronamerno odsvetujem.

* Če me bo moral kdo od vas kdaj podkupit, majhen namig: s temle marcipanom bo šlo kot po maslu: Niederegger. In sicer tale podvrsta: Weissbrot. Uspeh vašega podviga je premo sorazmeren z gramaturo omenjenega živila.

Dionizove fešte – 1. del

Glede na to, da se imava plan preselit v Adelaide, katere značilnost je tudi tole “Within a couple of leisurely hours by car from Adelaide lies Barossa Valley, South Australia wine country and one of Australia's best known wine regions”, bi bila prava sramota, da se pojaviva doli, s South Australia State Sponsorsed vizo v potnem listu in brez kakršnega koli lokalnega vinskega predznanja. South Australians so na svoje vinogradništvo zelo ponosni, ravno tako na bogato ponudbo lokalno pridelanega sadja in zelenjave, kar je super, saj bova kljub temu, da bova živela v milijonskem mestu, lahko jedla zdravo (seveda, če bova imela čas, da bova še naprej sama kuhala – which, by the way – I LOVE!*). “Naša” konkurenca tam doli bodo vinogradniki iz Victorie, NSW in nekaj malega iz West Australie, čeprav velja Barossa Velley za alfo in omego vinske regije, kar dokazuje tudi tale odlična vinska stran: Visitvineyards.com

Tako že par mesecev namesto domačih vin, pridno degustirava ponudbo avstralskih sort, ki jih je mogoče dobit v naših trgovinah. Lepo po istrsko-gorenjsko sva se lotila najprej takih, ki so malce bolj poceni. Razen sem in tja kakšne izjeme, je takšen pristop znova dokazal, da pregovor za malo denarja, malo muzike, še kako drži. No, pa poglejmo najprej najino low budget vinsko listo, ali Spomini na študentska leta.

1. Monty’s Hill
Shiraz & Cabernet Sauvignon 2006
Victoria

S čim se hvalijo na etiketi?
“Cherry, plum and blackberry flavors and a fine smooth palate.”
Char grilled meats, roast lamb with rosemary turkey or cheese.
Temp: 16-18 °C
Midva sva opazila, da pri sobni temperaturi diši kot single malt whiskey. Odlično! Začneš s kozarčkom pri kosilu in potem mirno nadaljuješ s še enim kozarčkom po kosilu in morda s še tretjim kasneje, ob gledanju večernega filma. Res – fantastičen vonj po hladnem pozno-jesenskem popoldnevu ob kaminu, ki se lahko zavleče v romantično noč ob kaminu ...

2. JJ McWilliam
Cabernet Merlot 2004
South Eastern Australia
www.mcwilliams.com.au

“Combination of Cabernet Sauvignon and Merlot creates a wine that is full of round ripe berries, yet soft in the mouth with a clean fresh finish,” pravijo vinarjevi copyrighterji.
Excellent with lamb and beef.
Ker sva vino kupila poleti, je bilo, ko sva ga natočila v kozarce, mogoče kanček prehladno, a je prijetno dišalo po malinovcu. Ko se je segrelo na pravo temperaturo rdečega vina, je dobil tisti značilen merlotast okus, ki mu jaz rečem okus po stari kleti. Najbolj seksi je bila pa barva vina v kozarcu – takšna, rahlo barrique rdeča s temno rjavkastim odtenkom.

3. Australian Bush
Petit Verdot Rosé 2008
South Eastern Australia

“Fresh fruity rose wine has hints of red berries and vanilla.”
(Yeah right! In your dreams, darlings, in your dreams ...)
Aperitive or fish and light meat.
Temp: 10 °C
Vino je totalna katastrofa! To se nama je zdelo že, ko sva videla ceno in etiketo, na kateri nisva mogla detektirat geografskega porekla. Sva ga pa vseeno kupila – tako lepe slikice kenguruja pač ne moreš kar ignorirat! Kljub temu, da je bil ubogi rosé ohlajen celo na kakšno stopinjo manj, kot priporočajo (tako pri nas v SLO v kakšnih lokalih poskušajo zakamuflirat zanič rdeče vino, kar na žalost v ljubljanskih kafičih sploh ni tako redka praksa!), pa se močnega vonja po alkoholnih hlapih ni dalo spregledat. Je bil pa aftertaste zanimiv – po gozdnih jagodah ...

4. Yellow Tail
Shiraz 2006
South Eastern Australia
discoveryellowtail.com

“Ripe cherries and strawberries, spice and vanilla aromas. Bold Shiraz wine is well balanced, with earthly tones and lingering fruit on the tongue.” Teorija. Kaj pa praksa?
Ker sva bila v času, ko je bila na vrsti degustacija tegale primerka, precej zaposlena, sva ga pokušala več dni, ob različni hrani. Vino ni bilo nič posebnega, en tak širaz bolj medlega okusa (kot na primer sloveniziran prebranac ali slovenizirana mehiška hrana – taka, bolj brez “jajc”), imel pa je zanimiv, raho grenak aftertaste. In – bognedaj da ga probaš povohati rahlo premrzlega – močan vonj po alkoholu ti useka do možgan!

5. McWilliam’s
Hanwood Estate
Shiraz 2005
South Eastern Australia
www.mcwilliams.com.au

“Showcasing the richness of Shiraz grapes from South Eastern Australia this vintage is full of black cherry flavours that linger with a long finish, complemented by oak and spice.”
Roasted lamb, grilled stakes, barbecued ribs.
Glede na to, da se ob šestih popoldne, ko se napol mrtva privlečeva iz službe, seveda nisva spravila delat roasted lamb, grilled stakes ali barbecued ribs, sva ga pač degustirala solo, lepo počasi, ob večernem filmu. Lahko rečem, da se par evrov več, ki sva jih odštela za buteljko, kar pozna. Vino je imelo okus po božičnem sadnem kruhu – fantastično! Po mojem bi se odlično podalo tudi k pečenim kostanjem (seveda pravih avtohtonih lovranskih, ne tistih gumijastih italijanskih, ki jih pečejo in prodajajo kot suho zlato na ljubljanskih ulicah) o katerih sanjam že odkar sem morala zaradi jutranjega mraza prvič letos na svoje seksi nožice navleči nogavice.

* O mojem zanimivem pristopu h kuhariji bom najverjetneje še enkrat kaj napisala – Nigella Lawson se lahko skrije pred mano! Well, ... ali pa ostane zraven in pomaga lupit krompir in mešat omake. ;) ;)

Srednji vek!

Dan brez avta!!!! Kakšna neumnost!
Hvalabogu v Adelaide, kjer bova zaradi State Sponsored vize štartala avstralski del najinega življenja, te oslarije še nimajo. Kljub temu BISA (Bicycle Institute of South Australia) intenzivno razmišlja o tem "čudovitem" dogodku in s peticijami zbira podpise, da bi ga uvedli tudi pri njih. Pri tem se sklicujejo na odlične evropske prakse: "... Car free days have been held frequently in recent times, particularly in European cities to demonstrate that the city streets can have additional purposes than as carriageways for cars and other motorized transport ..." Yeah right! Kar pridite pogledat kako to izgleda pri nas, na primer v Ljubljani.

V Evropi, od koder je k nam pricurljala ta "odlična" ideja o European Mobility Week (pri nas hvalabogu samo en dan!), so nafantazirali, da na ta dan "one can rediscover the pleasure of walking around one’s own town undisturbed" in da naj bi ta akcija"encourage increased pedestrian and human powered transportation, particularly bicycles". Hahaha! V Ljubljani?! No, pa se malo pozabavajmo s tem.

D-day:
22. september, torek

Obveznosti:
7.00: telovadba
8.00: zajtrk z D-jem v mestni kavarni
+/- 9.00: služba (jaz se iz kavarne sprehodim čez cesto, D odpelje 10 km severno od centra mesta)
11.00: sestanek na drugem koncu mesta
15.00: poberi nečakinjo v vrtcu
20.00: modna revija na grajskem hribu

Zabava se začne že zjutraj ob 5:45, ko začnem pripravljat zajtrk in brskat po omari. Vreme in jutranje temperature testiram kar v pižami/spalni srajci (hmmm...) na terasi. Kaj, hudiča, naj oblečem?! Moj profesionalen, z dolgoletno kariero modne urednice podprt izbor naj bi bil odgovor na naslednje zahteve:
- 4 med seboj popolnoma nekompatibilne dejavnosti
- jutranjih +5 °C
- popoldanskih +25 °C
- pomemben sestanek (kjer moram napraviti dober vtis)
- par uric s 3,5-letno nečakinjo (kjer obstaja možnost, da moram po razbitem asfaltu letati za malo biciklistko, ki se teti, ki teče za njo v petkah, smeji kot navita)
- večerni VIP dogodek (kjer obstaja možnost, da se znajdem pred fotografskim aparatom in se čez par dni pojavim v kakšnem opravljivem cajtengu pod rubriko "modni minus tedna")

("mamljiva" alternativa št. 1)
Prvi predlog naših vrlih evropskih ekologov je kolo.
Kako naj na ubogo Rogovo kolo z enim samim prtljažnikom spravim naslednje:
1 x veliko torbo športne opreme
1 x torbo za laptop in mapo s službenimi papirji
1 x damsko "torbico" (velikosti večjega hlebca kruha)
1 x vrečko z malico
1 x sebe v ozkem krilu in visokih petah
Po mojem ne bi prišla niti do prvega krožnega križišča (beri 200 metrov stran od vhodnih vrat), kaj šele mimo/preko vseh gradbišč, ki si jih je omislil naš vrli župan. Idejo seveda opustim, saj imam občutek, da so možnosti mojega preživetja premajhne.
Statistika:
- čas kolesarjenja od doma do službe – jaz: 20 minut
- čas kolesarjenja od doma do službe – D: 60 minut
(kako bi se s kolesom spopadla z ostalimi opravki, se mi ne sanja niti v najhujši nočni mori, še manj kako to izvedeš na deževen dan)

("mamljiva" alternativa št. 2)
Drugi predlog naših vrlih evropskih ekologov je avtobus.
Haha! Saj nisem nora! Izkušnja minulega tedna, ob kateri me je srečala pamet (količina opreme približno enaka kot v poglavju "mamljiva" alternativa št. 1) to samo potrjuje:
Avtobus mi seveda pobegne pred nosom. Fensi najnovejši izum našega mesta = digitalni prikazovalnik voznega reda, pravi, da naj bi naslednji prišel čez 15 minut. Čakam in zabijam dragoceni jutranji čas. Klopca na postaji je tako umazana, da se mi vse torbe, kaj šele jesenski plašč, preveč smilijo, da bi jih odložila. Torej kvihtam celih 12 minut. Pride avtobus in k sreči je šofer – ki sicer, že skrajno nejevoljen, skoči iz avtobusa, da si na končni postaji lahko privošči čik-pavzo – vsaj toliko kul, da mi dovoli, da preostale 3 minute do štarta počakam na busu. Štartamo in divja jaga se začne! Šofer vozi kot nor, z vsemi štirimi se fiksiram med sedež, okno, tla in oprijemalni drog. Na ovinkih lovim torbe in pomislim, da bi (ali pa so ga) tega šoferja gotovo odpustili, če bi vozil sadje in zelenjavo, saj bi naložil slive, jabčke, paradajze in paprike, na cilj pa pripeljal ajvar in marmelado. Kako se mi bo uspelo med tem rallyjem prebiti do vrat, se ob izstopu ne spotakniti in pasti ter ob tem ohraniti še nekaj elegance, raje sploh ne razmišljam.
Statistika:
- čas fijakanja z busom od doma do službe – jaz: 15 minut (pribitek za čakanje in pešačenje: 20 minut)
- čas fijakanja z busom od doma do službe – D: 60 minut (pribitek za čakanje in pešačenje: 30 minut)
(večina ostalih opravkov bi najverjetneje skenslala, predvsem večerni dogodek, saj bi najverjetneje omagala že po večerni risanki ob 19.00 pri nečakinji doma, če mi – v primeru dežja – ne bi že zjutraj odpadla vsaj ena roka)

(špilferderberjeva realnost)
Odločiva se za avto. Jaz prešpricam jutranjo telovadbo, na kavo se odpraviva v kavarno ob eni od glavnih mestnih vpadnic, ki ima veliiiiko parkirišče. Čez pol ure najinega že skoraj obrednega jutranjega quality time with your spouse, se odpeljeva (beri: presediva naslednje pol ure v po-polžje-premikajoči-se koloni) do barikad – čim bližje moji v samem središču mesta locirani službi. Prepešačim tistih 600 metrov, bentim nad zanič tlakom, trapastimi mrežami za odvodnjavanje, granitnimi kockami in fugami med kamnitimi tlakovci – vse našteto = smrt za čevlje z visokimi petami (in potem ni popolnoma nič čudnega, da moji prijatelji iz tujine ob vsakem obisku Ljubljane komentirajo, kako grde in funkcionalne čevlje nosijo Slovenke!*). Ura je že 9.00 preč, a sicer živahna ulica tokrat izgleda kot mesto duhov: NIKJER NIKOGAR! Razen namrdnjenih prisilnih pešcev in par požrtvovalnih kolesarjev, ki imajo tako kot jaz, službo v mestu, ni nikjer nikogar. Trgovine, knjigarne, lokali – prazni. Obup! Kot da sivo jutro že samo po sebi ne bi bilo dovolj zamorjeno. Zato pa prodajalke in natakarice postavajo pred vhodnimi vrati in ob take-away plastični kavi uživajo v svojem najverjetneje že n-tem jutranjem čiku ...

(... kako pametna je naša!)
Prepričana sem, da dan brez avta še zdaleč ni prava rešitev. Pobudniki tovrstnih neumnosti bi morda lahko začeli razmišljati o hibridnih ali celo električnih vozilih. Če ne bi tako zagrizeno kolesarili cele dneve, bi morda zasledili novice iz letošnjega avtomobilskega sejma v Frankfurtu, kjer je svoje nove električne modele predstavil celo Renault. Zdaj vsaj vem, s čim bova zamenjala najin seksi megane. Seveda, če jih bodo Avstralci dovolj hitro uvozili ...

* info za vse Ljubljančanke, ki pohodnim minam navkljub še vedno vztrajajo in prisegajo na čevlje z visokimi petami: odličen, cenovno korekten in zelo prijazen čevljar, ki vam bo saniral vse, še tako poškodovane "žrtvice", se nahaja tukaj: Mali trg

What’s Up, Doc?

Madonca! Kakšna brzina! Iz DIAC naju že vabijo na zdravniški pregled!
Pred dobrim tednom nama že navsezgodaj požene kri po žilah takšen mejl najine agentke: “I came in this morning to find an email from Immigration concerning your application. They are already requesting that you undertake health and character checking! That is incredibly fast.”
Uh, uh, ... kar težko dihava, ker se stvari odvijajo veeeeeeeeeliiiiiiiiiko hitreje, kot sva midva planirala. Še dobro, da sva si termin za pregled rezervirala že pred tremi tedni, tako sva včerajšnje dopoldne preživela na hodnikih zdravstvenih ustanov. Seveda si ne morem kaj, da tega blaznega zdravniškega pregleda ne bi vsaj malo pokomentirala. No, pa začnimo!

Prispeva. Pol urce prej – za vsak slučaj. Izkaže se, da ravno prav, saj ko vstopiva v fensi objekt popolnoma nove ustanove, v sprejemni pisarni že obdelujejo številko 169, midva pa se zagrebeva za svoji pomenljivi 175 in 176 – se še spomnite številke vize, o kateri sva najprej razmišljala (Visa Subclass 175) in tiste, za katero sva se v končni fazi prijavila (Visa Subclass 176)? Torej: čakava na zelo neudobnih stolih, katerih sedeži in naslonjala so tako zelo gladka, da se, ko enkrat zdrsneš do dna, iz njih komaj pobereš.

Očitno smo Slovenci in sodobna elektronika še vedno dva, v svetlobna leta oddaljenih galaksijah bivajoča pojma, saj se gospodična v sprejemni pisarni kljub 30-centimetrski rdeči številki, ki utripa nad vrati in zvoku, ki opozori na novo številko, prav nemarno in na ves glas dere “NASLEDNJI!!!” Končno sem tudi jaz na vrsti za svoj “NASLEDNJI!!!” Vstopim. Gospodična mrzlično klofa po tipkovnici in klika po miški. Ne da bi dvignila pogled, mi kot robot reče: “Zdravstveno kartico, napotnico.”
Jaz presenečeno vprašam: “Kako? Napotnico? Midva sva samoplačnika. Na pregled za vizo sva prišla.”
“No, pol pa formularje. Pa kartico rabim,” v enakem robotskem stilu odvrne, ne da bi me sploh pogledala. Ko kopljem po torbici in denarnici, končno dvigne glavo, vzame zdravstveno kartico, jo nabije v avtomatek, meni pa reče: “Plašč slecite pa čevlje sezujte in tjale stopite na tehtnico tako kot je narisano!” Pohlevno, kot kakšen boječ zapiflan šolarček, ubogam.
“Pri miru stojte! Višino in težo bom zmerila,” reče, aparatura nad mano pa brni in intenzivno meri moje karakteristike. Gospodična naglas prebere oba rezultata, ki mi dvigneta tlak na 3000! Odbije mi 3 cm in nabije 3 kile! Packa nemarna! Pa saj sem se še zjutraj tehtala na svoji novi lepi fensi stekleni, s Šparovimi točkami zvestobe priborjeni tehtnici Villeroy & Boch! Počutim se kot kroglica špeha, ko se spet obujem in nataknem plašč. Baba mi gre zdaj pošteno na živce! Poberem kup papirjev, ki mi jih naprinta in besno odkorakam skozi vrata.

Zunaj počakam D-ja. Skupaj se odplaziva v nadstropje do ordinacije gospoda doktorja. Presenetljivo hitro sva na vrsti – oba hkrati. Tukaj pa se zabava začne. Najprej je na vrsti gospa. “O, a vidva pa nista poročena?” ga dejstvo, da imava z D-jem različna priimka, zmede. Ko rešimo to dilemo, doktor na brzino odkljuka vse kvadratke v formularju za vizo, vmes sprašuje vse tisto, kar sva že obkrožila na formularju (tudi podatke, ki so me še pred nekaj minutami tako zelo razkurili, se mu ne da prepisat s papirja, tako da mu povem tiste, taprave – haha!), pogleda najine potne liste, v formular piše nekaj v pravi “dohtarsko neberljivi” pisavi. Potem sledi brzinski pregled vida (branje predzadnje vrstice), globoko dihanje (poslušanje z ledenohladnim stetoskopom), merjenje tlaka in še kratko ležanje na postelji (premikanje rok, dviganje in krčenje nog, tipanje, bezgavk in nečesa okrog trebuha). Za konec še na treh mestih podpiševa formular in sva fertig. Pregled, od katerega naj bi bila odvisna najina viza je opravljen v prej kot 10 minutah! Še laboratorij, plačilo vse te zabave in napotnica za rentgen. Ker sva “bila pridna”, dobiva vsak svoj žeton za plastično kavo iz avtomata, nato pa, v prej kot eni uri od prihoda, že sediva v avtu in se peljeva proti Polikliniki.
Parkirava v fensi garažni hiši (ima dvigalo, ki se na svoje potnike dere “VRATA DVIGALA SE ODPIRAJO!” in “VRATA DVIGALA SE ZAPIRAJO!”), odpeketava do klinike, kjer sva z rentgenom gotova prej kot v 20 minutah. Kul!

Zdaj se lahko spet lotiva najine v zadnjem času tako priljubljene igre – čakanja. Hm ... če sklepava po brzini, s katero se je najina procedura odvijala doslej, mislim, da bo podatek na katerega sva danes naletela povsem slučajno (in se zaradi njega v avtu seveda že na hitro spričkala / detajli za ljubitelje žanra “družinska drama” v drobnem tisku na dnu tega posta), še kako hitro aktualen: lokacija trgovine “Samsonite Outlet”.

Uh, ... Če sva si še pred nekaj meseci želela, da bi bila najina viza čim prej v potnem listu, pa si zdaj želiva, da bi procedura trajala vsaj še pol leta. Čeprav močno dvomiva ...

-----
Obljubljeni dodatek za zveste bralce:
A = žena
D = mož
Zunaj sivo deževno popoldne. Neskončna kolona.
A (navdušeno, ko ob cesti zagleda veliko tablo): “U, poglej: Samsonite Outlet! Sploh nisem vedela, da obstaja! Morda nama pride še prav za selitev!”
D (med šofiranjem, rahlo nervozno): “Ja, ja, ja ... Pejd pogledat za kufre! Samo glej, da ne bi slučajno tisoč evrov zapravila zanje!”
A (že rahlo besno): “Tisoč evrov?! Pa kaj je tebi?! A ti zgledam tako glupa?!”
D (zavija levo, desno, po bližnjici zavije na glavno cesto): “Je že v redu! Pri tebi se nikoli ne ve, kaj te piči! A ti povem, da ne bom metal denarja stran za jbn* kufre!!”
A (zavija z očmi in gleda skozi okno v sivo socialistično betonsko naselje): “Raje nehaj! Tisoč evrov!!! Migrantske karte za oba stanejo mal več kot tisoč evrov!”
D: “Nič jaz ne vem!”
A: “Veš kaj?! Jaz pa ne bom svojih oblek selila v najlonskih potovalkah, ki bodo počile že pri prvem premetavanju na letališču! Ti svoje magari v črne vreče za smeti spakiraj, jaz bom pa svoje tako, kot bo meni pasalo!!”
D: “Ne, ne boš! To je najin skupni strošek in jaz sem absolutno proti!”
A: “Okej, okej!”
D: “Glej ga tega kretena, kako se rine s to kripo!”
A: “Ja res, ne vem kaj je tem ljudem! Dobro, da se sploh premika!”
... in debata o kufrih (ki jih bom šla v enem od prihodnjih dni vseeno pogledat, haha!) je v trenutku pozabljena.

* vstaviti 3 vokale; in še namig – en vokal se ponovi trikrat!

Vlagamo: kumarice, paprike in ... Visa Application!

"I am pleased to confirm that I have now lodged your visa application and have attached most of the necessary supporting documents." Takole nekako se je začel agentkin mejl, ki je nekega četrtka zgodaj zjutraj (beri: ob pol treh) priletel na moj BB, končal pa se je z "So now we start playing the waiting game :)". Yep! Now we enter the twilight zone – testiranje moje potrpežljivosti. Odštevanje se je začelo 5. avgusta 2009 in bo po agentkinih izkušnjah in predvidevanjih trajalo med 6 in 8 mesecev (haha, zvenim kot kakšna nosečnica!). Torej še 132 ali 191 dni ... :)

Da pa nama slučajno ne bi bilo preveč dolgčas med čakanjem, odlično skrbijo pri meni v službi, kjer me obilno zalagajo z delom; na zemljiški knjigi, kjer s hitrostjo upokojene galapaške želve za najino stanovanje urejajo nek popravek (ne pozabimo na sodniški "ferragosto" = 30 dni trajajoče sodne počitnice); ter na slovenskem nepremičninskem trgu, kjer se trenutno dogaja le to, da se po njem sprehajajo pajki in nabira prah. Čista groza! Prodajati stanovanje v času recesije in nepremičninskega mrtvila je čisti samomor – tako za žep, kot za moralo. Kot vedno, D tudi tokrat na vse skupaj gleda popolnoma skulirano – "Ma ne sekiraj se. Saj imava še več kot pol leta časa ...", jaz pa kar težko diham, ko vsakih nekaj dni za par jurčkov spustim ceno v oglasniku. Da o kepi betona, ki zaradi tega že par mesecev leži v mojem želodcu niti ne govorim. No, pa pustimo zdaj to in upajmo, da ima D prav.

Pozor mine!

Branje med vrsticami:
Kaj se zgodi, če človek vstane z levo nogo

No, zdajle, ko sem ravno prišla lepo napokana z rojstnodnevnega piknika pri mojih starših (trening za BBQ v Avstraliji, hehe), bom povedala še ene par na temo pokvarjene prevajalske bande pri nas.

Sva že precej na koncu najine nabiralniške avanture – Mateji sva poslala že skoraj vse skenirane dokumente, manjka nama le še par zadnjih prevodov med katerimi so tudi papirji, ki dokazujejo mojo spremembo priimka (drage moje dame, če katera med vami razmišlja o poroki in spremembi priimka inu hkrati o selitvi v Avstralijo, naj vam bo tale post v razmislek in poduk: če zakon št. 1 propade in se odločiš za zakon št. 2, menjavanje priimkov morda ni ravno najbolj modra odločitev, kar se (potuhnjeno) lahko izkaže šele leta kasneje).
Kot taprava uhrna Slovenka sem seveda šla najprej na matični urad in naročila papir iz katerega je lepo razvidna modifikacija mojega imena skozi vsa leta mojega življenja. Zvito sem mislila, da bo ta dokument, ki ga, odkar smo v EU, dobiš v angleščini, dovolj. Poskenirava, pošljeva agentki, ta pa nama pove, da bi bilo treba vse skupaj še dopolniti z dokumentom, ki dokazuje vzroke za spremembo imena. Odlično! Sodba v imenu ljudstva na treh straneh. Odnesem prevajalcem – kosmata mrcina, ki si je zadnjič tako lepo vame obrisala vse odvečne dlake, je hvalabogu na dopustu, skupaj z lastniki. “Kdaj pa bo prevod?" vprašam zmedeno študentko, ki samo nadomešča, kot mi pove. “Enkrat v treh dneh. Vas pokličemo." OK, si rečem. Še za ceno vprašam – hm, "3 strani x 37 € =111 €" ni ravno poceni, a izgleda, da je tovrstno prevajalstvo v SLO skoraj monopolistični biznis, tako da kakšne velike izbire med konkurenčnimi ponudbami ni.

Trije dnevi zletijo kot raketa. Ponedeljek je. Tak taprav, pregovoren. V službi gnjavaža z vseh strani, stvari se komplicirajo na vseh nivojih in moja, z jutranjo telovadbo nabildana dobra volja, izpuhti kot bi mignil. Baba tečna, bi mi lahko rekli ta dan. Pokličejo iz prevajalske agencije: prevodi so gotovi. Kul! Po službi – zdi se mi, kot sto ur kasneje – vstopim. Hairy Creature je še vedno na dopustu – dejstvo, ki me precej razveseli, a ne za dolgo.
"Takole. 173 € bo vse skupaj."
Še predno utegnem vdihniti zadostno količino kisika, gospodična, ki samo nadomešča, opazi moj osupli pogled, ker mi pomoli pod nos prevod na katerih so prilepljeni fluorescentni post-it listki in obračun znakov.
"Poglejte. Je prevajalec sam izračunal." Fantastično: prevajalec in še matematični genij! Ker pač nisem mafijsko dete in ne hodim naokrog z z elastiko spetimi svitki evrskih bankovcev v žepu, seveda nimam s sabo dovolj gotovine.
"A lahko plačam s kartico?" naivno vprašam in gledam po mizah, ali kje poležava post terminal.
"Na žalost ne. Delamo samo z gotovino." Saj res. Sem že pozabila, kako je s tem.
"Zato sem vas pa že vnaprej vprašala koliko bodo prevodi. In zakaj je tako drago?" me počasi mineva potrpljenje. Komaj se zadržujem, da ne ponorim. En, dva, tri, štiri, pet. En, dva, tri, štiri, pet. En, dva, tri, štiri, pet. – trikrat preštejem do pet, da se malo skuliram.
"Veste, ena stran je definirana na število znakov ..." mi začne razlagat.
"A tako!? Zakaj pa potem zadnjič, ko sem prinesla prevest samo kopijo diplome na kateri je bilo 30 besed, niste tako obračunali?!" zdaj že precej zajedljivo zasikam, ker mi gre vse skupaj že pošteno na živce.
"Jaz ne vem nič. Jaz samo ..."
"Ja, ja, vem! Vi samo nadomeščate!" neučakano prekinem ubogo revo, ki si bo za prihodnje počitnice najverjetneje izbrala drugačno počitniško delo. Če česa ne maram so to takšni zviti, na pol prozorni triki. A je res tako zelo težko v neprej povedat pravila igre?!?!
"Veste, na naši spletni strani vse piše," še komaj slišno pove. Zdaj reva ne izgleda več samo rahlo zmedena, ampak že na smrt prestrašena. Počutim se skoraj kot Cruella De Vil. "Lahko pa pokličete našega prevajalca in ga vprašate," mi še svetuje.
"Veste kaj, jaz z vašimi pogodbenimi sodelavci nimam kaj diskutirat. In teh prevodov ne nameravam plačat! Jih lahko kar obdržite,” še zatežim preden besno odkorakam ven. Še dobro, da imajo kamnito stopnišče in da so pete na mojih čevljih tako dobro pritrjene (dragi D, a vidiš? še en razlog več, zakaj se splača investirat v moje čevlje, hehehe).

Sedem v avto in besno zaprem vrata. D vidi, da v rokah nimam nobenih papirjev, a izkušeno ve, da nima smisla žokati v osje – kaj osje, sršenje! – gnezdo. Zato vprašanje, zakaj še nimava prevodov, modro postavi šele ob kavi po kosilu. Slikovito, dramsko korektno, opišem dogajanje: zasnova, zaplet, vrh, razplet, razsnova.
"Pa si pogledala na njihovo stran?" me vpraša. Pogledala sem enkrat davno, spomladi, ko sva dajala v prevod prve strani. Pogledam še enkrat. Zvito: "... za cene sodno overjenih prevodov pokličite na tel. ..."
"Kaj pa kakšne druge agencije?" stiskaški istrski geni tudi njemu ne dajo miru. Pogledava na net in vidiva, da je v drugih agencijah situacija enaka, če ne še hujša (seveda, ko se enkrat pretolčeš skozi zvite definicije njihovih cen "z davkom in brez" in opise "popustov", ki veljajo seveda samo ob pogojih navedenih v drobnem tisku). Odločim se zadevo prespat. Zjutraj ugotovim, da vse skupaj nima nikakršnega smisla. Pravzaprav je tistih 62 € razlike le kaplja v morje stroškov, ki sva jih že imela in jih še bova imela z najinim odhodom na južno hemisfero.
"Ampak gre za princip!" še vedno stokam ob jutranji kavi, a se potem vseeno odvlečem do bankomata in prosim D-ja, da namesto mene plača in pobere prevode v agenciji. Glede na cirkus, ki sem ga zganjala le 17 ur pred tem, nekako nimam srca, da študentki, ki samo nadomešča, s svojim obiskom že navsezgodaj pokvarim še en dan.

Our Own Private Venice

Ali kako se znebiti odvečne krame

Prav lep dan je bil oni petek tretjega julija. Prijatelj je skoraj pol leta pripravljal zanimiv modni dogodek na Obali in to je bil dan, ko naj bi se midva udeležila slavnostne otvortve. Najin plan je bil:
- spakirat vse stvari v avto
- v službi postorit le najnujnejše
- se ustavit doma le toliko, da na hitro vrževa vase kakšno solato
- se odpeljeva na Obalo
- po otvoritvi nadaljujeva nočno vožnjo domov – proti Puli.
Da pa je bilo planiranje tudi tokrat popolnoma odveč, se je izkazalo že zgodaj popoldne ...

Zbudim se v sončno jutro. "Super!" si rečem. "Dajmo bit fensi danes! Idealen dan za novo 50’s obleko in sandale. Itak bom v službi le 4 urce, pa še preoblačit se mi ne bo treba za zvečer." Bog, ki s svojim joystickom sedi na oblaku in igra igrico z našimi življenji, pa si je najverjetneje mislil: “Wrooong, baby! Sooo wrong!"
Ob pol sedmih sedem v avto in se odpeljem na fitnes. Po telovadbi obvezna kava z D-jem na najinem standardnem mestu in potem služba. Ure minevajo kot raketa, kot vedno, kadar misliš, da boš nekaj na hitro poštimal, in že je ura dve popoldne. D pokliče: "Jaz zdaj štartam. Če najdem parking blizu tvoje službe, te povabim na drink," mi reče. Superca! Ravno prav, da zaključim, ugasnem računalnik in se spokam do recepcije.
D je točen kot urca. Našel je parking – "prestižno parkirno mesto" kot imenujeva prostor v senci tik ob moji službi. Z dvigalom se odpeljeva v 6. nadstropje Name v novi lounge bar kjer imajo WiFi, saj sva se odločila, da bova skupaj izpolnila in poslala še par formularjev za Matejo: vojska, potovanja zadnjih 10 let (madonca! kdo, hudiča, lahko našteje vsa svoja potovanja v tujino za 10 let nazaj?! s "pravimi" potovanji kot so Tajska, Egipt, Amerika seveda ni težav, to, kolikokrat pa sva bila na Hrvaškem in v Italiji – glede na to, da greva najmanj enkrat na teden v Pulo – pa sam bog ve, a mislim da tudi on ne, saj je na svetu gotovo milijardo bolj zanimivih stvari, kot je opazovanje dveh ljudi, kako se peljeta v Trst na kavo in potem v Istro ...).
Sedeva na teraso, naročiva in ravno, ko sva sredi debate, začutiva prve debele dežne kaplje. Na brzino spakirava in ravno, ko se presedeva k mizi ob oknu znotraj lokala, se tako ulije, kot bi nekdo s šlauhom pral avto. In tako dežuje vsaj 20 minut, če ne pol ure.
Enako, kot je začelo deževat, tudi neha: kot bi nekdo zaprl pipo in prižgal luč – sonce spet posije tako močno, kot bi se hotel pretvarjati: "Kaj? A deževalo je? Ma, neee! To se vama je samo zdelo."

Že sva v avtu in se peljeva domov. "Boš ti naredila solato, jaz bom pa mizo in vino pripravil," reče D in oba sva z mislimi že v skledi solate.
Končno doma. Po stopnicah gor. "O, živjo! Danes sta pa zgodnja!" Soseda uživata na terasi, kot da se pred desetimi minutami ne bi odvila ena najbolj divjih neviht tega poletja. "Ja," rečem. "Greva na otvoritev na Primorsko." Med tem odklenem vrata in – odrinem morje! Tri centimetre vode po celem stanovanju! Zavese, ki segajo do tal, so se že pridno napile vode do poldrugega metra višine, moje japanke se gredo scuba diving, škatle s čevlji, ki so stale pod omaro so tudi že lepo nabreknjene. "O, fak!" rečem. "Pa glih danes! O, shit!" Sezujem sandale in vsa čedna, v oblekici in s torbico na roki, po prstih zabredem v stanovanje. Vidim mapo, z mojim arhitekturnim arhivom, ki stoji ob zidu in si mislim "Oh, ne!" Se kar bojim pogledat. Jasno. Na debelo prepojena z vodo.
Med tem, ko D z lopato meče vodo ven iz stanovanja, jaz rešujem, kar se da rešiti. Pomečem v smeti vsaj polovico škatel za čevlje. "Vidiš, darling hazbnd, zakaj se splača kupovat drage čevlje: škatle od dragih čevljev so vse cele, od ostalih pa ... Poglej!" D me pogleda, kot bi me hotel s pogledom zadavit, jaz pa se še naprej kar smejim, saj je situacija tako bizarna, da je že kar burleskno smešna.

Po treh urah sva končno gotova in na smrt utrujena. Najina prisotnost na otvoritvi je šla po gobe, imava pa temeljito počiščeno stanovanje (hvalabogu: tlak = keramične ploščice), vodoodporno zapakirane stvari, ki so preživele vesoljni potop in približno 100 kil krame za pakirat (ko pride viza) manj. Znebila sva se namreč za več kot en kontejner stvari, za kar sem z listjem zamašenemu odtoku sosedove terase pravzaprav kar hvaležna.

South Australia Wants Us!

Dober dokaz, da se brezdelje in lenoba včasih tudi splačata, je naslednja anekdota, ki se je zgodila že pred par tedni (razlog za to, da se je na blogu znašla šele sedaj pa je the one and only moja lenoba, ker se mi enostavno ni dalo tipkat).

Ponedeljki so nasploh dnevi, ko nivo moje produktivnosti navadno ne preseže 25 % svoje običajne vrednosti. In ponedeljek 29. junija ni bil popolnoma nič drugačen. Vreme bedno, razpoloženje sivo – idealno za basanje s prepovedano hrano in poleževanje doma – a kaj ko je treba hodit v službo, zgledat urejeno in čedno in nasploh bit dobre volje in hiperkreativen. Končno doma. Kosilo iz vrečke – ja, ubogemu D-ju žena ne privošči niti poštenega kosila – in po kavi & quality time with beloved husband/wife, spet nazaj delat: D v biro, jaz pa domov pred računalnik, saj sem si iz službe spet prinesla cele kupe fajlov (to je tudi eden od ključnih razlogov zakaj se seliva v Avstralijo: dovolj nama je tega, da morava oba poleg rednega 8-urnega delavnika zjutraj, delati še popoldne). A meni se tokrat seveda ne da delat! Že samo zvok dežja me uspava, kaj šele misel na branje uspavalnih tekstov, ki jih moram predelat do naslednjega dne! Prav počasi, kot kak polž na prozaku, se odvlečem do delovne mize (beri: se presedem poldrugi meter v levo), vklopim računalnik in za začetek malo posrfam po netu – klasika: Facebook, Gmail, par najljubših strani ... No, pa dajmo pogledat še na South Australia’s Government sajt, kako kaj napreduje najina vloga za State Sponsorship. Poiščem Client Tracking System, vtipkam username in password, in ... in se SKORAJ ONESVESTIM! Tole najdem na njihovem sajtu:

"Application Decision: APPROVED on 29/06/2009"

in na dnu strani:

"Congratulations! You now have 60 days from 29/06/2009 to lodge your visa application with DIAC."

V pičlih petih – ja, prav ste prebrali: V PETIH (5) dneh, so se our fellow South Australians odločili, da si naju tako zelo želijo tam doli, da so nama kar takoj odobrili Sponsorship!*

In kaj zdaj? PANIKA!!!! Prepričana sva bila, da imava za kompletiranje dokumentov, potrdil, kopij in prevodov za tapravo vizo več kot en mesec časa, zato sva se tega tudi tako lotila – prav počasi sva se svaljkala od enega urada do drugega, tako v SLO kot v CRO. Hrvati, kljub temu, da si tako silno želijo v Evropo, seveda nobenega dokumeta še nimajo v angleščini, tako da je treba vsak kos papirja, ki ga sproducirajo, dajat še prevajat. K sreči so vsaj prevajalci na Hrvaškem za več kot 70 % cenejši od naših!

Sva imela pa tudi nekaj sreče. Nimam pojma zakaj je mene pred dvema mesecema zagrabila panika in sem se prijavila na IELTS izpit v Zagrebu. Njihov General Module termin je bil mesec dni prej od našega v Ljubljani, pa tudi sicer mi pride prav vsak izgovor, da se lahko zapeljem teh 125 km južneje in se mal sprehodim po Zagrebu in pripadajočih mu trgovinah. V mesto sem zaljubljena že od nekdaj, imam pa tam tudi nekaj prijateljev, ki mi jih je vedno lepo videti.
Tako. Rezultate imam od petka že v žepu – še tople sva včeraj poskenirala in že čakajo na lagerju za katapultiranje Mateji, da končno vložimo Application for 176 Skilled Migration Visa.
Moram pa povedat, da je ocena, ki jo za Secondary Applicant (to je parazitek, ki se šverca na vizo Primary Applicanta = pri nama je primary D, secondary pa jaz) predpisuje formular prav ponižujoče nizka: 4.5!!! Kaj je to 4.5!?! Ravno toliko, da znaš kot neumni možev privesek povedat "My name is XY. I’m lost." ali da znaš v trgovini kupit "Can I have a bottle of water?" da ne dehidriraš in ne pogineš na vročem avstralskem soncu in seveda "Where is a toilette?" da ravno ne opravljaš male/velike potrebe kar za prvim grmovjem ali v malce ožji neobljudeni ulici. No ja, naj se pohvalim, da mi je ta vratolomni podvig uspelo ne le doseči, temveč, hvala staršem za dobre smart gene, tudi kar lepo preseči.

Priznam, da postajam zdaj, ko se procedura očitno približuje svojemu zadnjemu dejanju, kar malo nervozna – prihodnji teden pošiljava komplet dokumentov za vlogo in začenjava čakanje na slavnostno podelitev most wanted nalepke za album z imenom potni list. Glede na to, da gre vse skupaj tako hitro, se bojim, da morda ne bova imela dovolj časa vse spakirat, prodat, poštimat, ... Glavno da jaz pravočasno dobro zribam celo mojo Imelda Marcos zbirko čevljev, da ne bi slučajno kje v kakšnem kotičku ostal kakšen drobec rodne grude – Avstralci imajo namreč grozljivo stroge karantenske zakone in smo ravno pred par dnevi na forumu debatirali o tem, kaj vse in kako zaplinijo na meji, ko novopečeni emigrantek (ali njegov kontejner) pristane na njihovem kontinentu. DDT rulz! Tako da upam, da se bom z njihovo pomočjo končno in dokončno znebila tudi črvov v starinski pisalni mizici, ki si jo bom dala med drugimi najinimi relikvijami poslati dol za nama. Ko bo čas za to, bova vedela, da je to TO. Da imava tam doli svoj novi dom in da končno lahko poženeva korenine.

* naj povem, da procedura ponavadi traja približno en mesec

Shit Happens. So Do Wonders – Sometimes.

A si lahko sploh kdo predstavlja, kako grozljivo daleč nekje v neki nepredstavljivi prihodnosti je zadnji dan časovne definicije "15 weeks or more"?! Za takšne, kot smo mi, ki se nam že čakanje na vse, kar ni "tukaj & zdaj" zdi tortura španske inkvizicije, je to prava neskončnost. In natanko taka je bila prvotna napoved kdaj lahko začneva čakat na najin Skills Assesment. Ali kot pravijo na AACA: "Your assessment could take up to 20 weeks. Once you have received a receipt, please wait at least 15 weeks before contacting AACA about the progress of your assessment."

Takoj, ko sva si z neta potegnila njihov formular in zagledala to grozljivo časovno definicijo (pravzaprav je pobiralo bolj mene, D. je bolj maratonske sorte in na takšne stvari gleda popolnma skulirano), sem na koledarju označila 15. julij, kar je bil dan, ko lahko začneva "contacting AACA about the progress of our assessment". V glavi sem si že vrtela film, kako 15. julija plavam v morju, ko zabrni BB* in končno prileti sporočilo o najinem Skills Assesmentu.

Pred par dnevi, točneje 13. maja ob 03:34 (takšen zgodovinski dogodek si je treba namreč čim bolj natančno zapisati, da ga lahko kasneje ob natanko določenem času obeležimo z manjšim družinskim slavjem) pa na moj BB prileti sporočilo. Ker zaradi bolj ali manj polne lune spet ne spim, opazujem kako rdeča utripajoča lučka osvetljuje sobo, kot bi pristajalo majhno vesoljsko plovilce z Marsovčki. Čeprav se mi ravno ne da, se odvlečem do mize in pogledam, kaj je priletelo. Matejin mejl. Vklopim mode "panika" in več kot zgovornega napisa v subject line "AACA approval and next stage" sploh ne dojamem. Že vidim, kako v neskončnost dopolnjujeva vlogo, kako iščeva po faksu manjkajoče papirje, potrdila,... Potem pa le preberem:
"I have some fantastic news – AACA approval has arrived in the post! Please find a copy of this attached. I cannot believe how quick that was, especially given AACA's timeframe for assessment." Skoraj eksplodiram od veselja! Razmišljam o tem, da bi zbudila D-ja in mu povedala veselo novico, a nekako podvomim, da bi bil ob 03:39 novice (za katero bi zjutraj najverjetneje tako mislil, da je le sanjal) tako zelo vesel. Zato mu mejl le forvardiram, se spokam v posteljo in – končno! – zaspim.

No tako. Zdaj sva seveda popolnoma zmedena. Časovna premica se je skrčila za cele tri mesece in zdaj morava vse tisto, kar sva hotela urediti z brzino "Aussie way", popedenat do konca meseca. Hehe, še dobro, da so pri D-ju v službi ravno dva dni kasneje dobili popolnoma nov skenner, ali če citiram kar mojega dragega moža (če se komu 8. in 10. segment devete besede naslednje definicije zdita žaljiva, pač ne bere pravega bloga): "Pravkar je prišel v biro ful fenci šmenci fax-barvni-sken-printer-kopirc-kavomat-čajomat-samozadovoljevač-aparat-pizda-kaj-še-ta-nima-aparat strojček". Hehe (beri z rahlo zlobno/samovšečno intonacijo!), če bi v biroju vedeli, da si bo dotični mladi gospod na tem wundermašine preskeniral vse dokumente, ki jih rabiva za pridobitev vize, referenčno mapo in najino dokončno izstrelitev v orbito, bi o nakupu tega spaceshuttla morda še malo razmislili, saj bodo z najinim (upam, da ne več tako zelo oddaljenim) odhodom izgubili enega boljših članov svoje projektantske ekipe.

* Pravi BB-odvisnik seveda tudi na plažo ne gre brez svojega ljubljenega BlackBerryja in ker je pokritost s signalom na najlepših samotnih plažah pogosto naravnost mizerna, se vedno znova dogaja, da taisti oboževalec z nago ritjo in s svojim object of desire v roki skače naokrog po žbunju in išče kakšno interferenčno točko, kjer je pokritost vsaj tolikšna, da prileze kakšen mejl, če že sms-ji štrajkajo. Vsakršna podobnost z avtorjem tega bloga je zgolj slučajna ali pa gre le za nesramno natolcevanje.

Y.M.C.A., oops, I.E.L.T.S.

Ali obstaja kaj bolj dolgočasnega od vprašanja “What can you tell me about libraries?” (beri kar se da počasi, mrtvo in uspavalno). Točno to je bilo vprašanje, ki ga je dolgočasni, sivi miši podoben Angležek zastavil D-ju na ustnem delu izpita IELTS. In ja, odgovor na zgornje vprašanje je: “Ja, obstaja. Taisti dolgočasni, sivi miši podoben Angležek!” Predvidevam, da je tip res popolnoma brez življenja, saj D zlepa za nikogar ne reče, da je dolgočasen. Kaj hudiča lahko človek pove o knjižnicah?! “Ja veste, tam je veliko knjig, ja. Pa prahu, pa katalogov. Aja, a sem že rekel, da je tam veliko knjig? ...” Madonca! Upam, da si bodo do 11. julija, ko grem na izpit jaz, izmislili kakšno bolj izvirno vprašanje! Zdaj, ko sva že na 98. odštevalno-čakalnem dnevu Skills Assessmenta (97 more to go!) se nama zdi 13 dni čakanja na rezultate D-jevega jezikovnega teksta mala malca!

Da pa se čas ne bi vlekel kot najpočasnejši polž na planetu Zemlja, sem se vmes zabavala z naslednjimi aktivnostmi, ki so samo še nabildale mojo odločenost, da spakirava kufre in greva:
1) s pregovorno “prijaznimi” Ljubljančani;
2) z neotesancem za volanom kombija.
Ti dve anekdotici bom malo natančneje opisala predvsem zaradi sebe, da ju bom lahko prebirala v tistih redkih trenutkih neprištevnosti, ko si moji možgani drznejo sproducirati nekaj tako nezaslišanega kot je vprašanje “Pa kaj se vidva pravzaprav gresta?! Saj je tukaj v deželici na sončni strani Alp prav fajn!”

1)
Za velecenjeno publikacijo, ki jo ustvarjam že 3 leta, je bilo treba sproducirati novo fotografijo urednice = mene. Dan je kot “nalašč” za to, saj že navsezgodaj dežuje kot iz škafa. Še na misel mi ne pride, da bi šla zjutraj na telovadbo! Vreme mi gre tako na živce, da za izbiranje in probavanje oblek primernih za na sliko porabim več kot dve uri (D se je modro pobral od doma še preden se je celotna vsebina moje garderobne omare znašla na postelji dimenzij 180 x 210 cm). Končno sem nared, pokličem taksi. Čakam na dežju, tip pripelje in ko mu povem do kam bi rada prišla, me gladko malo odpika: “To je pa preblizu! Se mi ne splača peljat do tja!” Hladnokrvno zapre šipo in odpelje, baraba pokvarjena! Tip mi dvigne tlak na 3000! Da pokurim jezo se odločim, da grem od Špice do tržnice kar peš – v 11-centimetrskih petkah, s 3-kilskim laptopom v eni in dežnikom ter torbico v drugi roki, intenzivno kurim trmo. A kmalu ugotovim, da več kot očitno že dolgo nisem bila v Stari Ljubljani (drago občestvo, ne pozabimo na njeno že tako “šarmantno” tlakovanje z granitnimi kockami – punce, ve veste o čem govorim! in slalom med pasjimi kakci); pravo gradbišče! Na poti srečujem same namrdnjene obraze tečnežev, tip, ki mora zaradi mene stopiti s pločnika ima samogovor na temo “Smrklja, blablabla...”,... Končno asfalt! In na za promet zaprti ulici klovn. “Samo še tebe je manjkalo,” si mislim, glede na to, da klovnov, ki se smejijo lastnim šalam ne prenašam najbolje (hujša kategorija so samo še pantomimiki, a to je tema za samostojni traktat, ki se ga lotim morda nekoč kasneje skupaj s “čudovitimi” umotvori kot so senzorično gledališče, interaktivne predstave in stand-up komedijantje). A ta izvaja neko zabavno akrobacijo s krožniki in baloni; ko se srečava s pogledi se mi nasmeje, z glave potegne klobuk in mi zakliče “Bonjour madame!” V parih sekundah mi polepša dan. Naenkrat opazim, da ne dežuje več. Zamujam big time...
Ko pridem v Hvala za rože (nočni lokal v podaljšku Plečnikove ribarnice, čudovit prostor s polkrožnimi okni v nivoju reke) je vse že pripravljeno: zofa, flashi, fotografinja, vizažistka. Končno začnemo. A ozek, podolgovat lokal očitno služi kot bližnjica od ribarnice do dvigala. V tistih dveh, treh urah snemanja mimo pride vsaj 30 Ljubljančanov, od katerih je en bolj nesramen od drugega. Zloba jim kar šprica iz oči in ust: “Jaz tukaj hodim vsak dan, pa bom še danes!” in “Kaj vse si ne boste izmislili?!” in “Umaknite mi to šaro izpod nog!” in ... in ... A vse kar so ubogi revčki primorani narest zaradi naše opreme je to, da se skozi prostor namesto ob oknih, sprehodijo ob notranjem zidu.
Hvala starejši, drobni gospe in dvema gospodoma v srednjih letih, ki so nam edini namenili prijazno besedo ali dve in – nadstandard! – nasmeh.

2)
Ura: pet popoldne. Seveda spet dežuje kot iz škafa, kaj pa drugega. Z D-jem in mojim bratom se na poti domov ustavimo še v študentskem naselju. Nobenega parkinga (mularija! a kar z avti se boste vozili, kaj pa bicikli in mopedi, pa LPP?). D ustavi avto pred vhodom zaprtega gradbišča in skoči v pisarno jezikovne šole – trajalo naj bi par minut. Z bratom veselo debatirava in se smejiva in seveda takoj ne opaziva velikega belega kombija, ki se na vse pretege trudi obrniti na stokrat premajhnem kosu parkinga. Drgne kombi gor in dol, probava v neskončnost, ko se velika plehnata gmota končno pojavi tik ob nama, ga končno opaziva. Ker se tip očitno precej neuspešno muči, stopim iz avta do voznika in ga prijazno vprašam, ali želi, da prestavim avto. Temu se pa kar zmeša! “Skrajni čas! Saj nimate kaj tu iskati!* Kakšno je to parkiranje! Spelte se stran! A ne vidite znaka?!...” se dere že popolnoma zaripel v faco. Čisto sem paf, a samo par sekund. Tip mi dvigne tlak na 4000, a preštejem do pet in na moč prijazno rečem: “Veste, šoferja ni v avtu.” Potem se mal pomiri in je za sekundo celo prijazen. “Bom pogledala, če so ključi v avtu in probala mal preparkirat,” rečem. Zlezem v avto, ga prestavim, tip še vedno na veliko mota volan, pritiska na gas (in očitno na sklopko) in zaplinja širno okolico. Ko končno obrne koreto, stopim do njega, saj si ne morem kaj, da mu ne bi rekla: “Drugič pa, gospod, lahko lepo vprašate, pa bi bila stvar rešena v parih sekundah.” Takrat se pa njemu čisto utrga. Odpre okno in se začne dret: “Smrklja hudičeva! Boš ti mene zajebavala!” Če ne bi deževalo in če ne bi bil prelen, bi najverjetneje še stopil iz avta in mi primazal eno okoli ušes. Jaz pa njemu spet povsem mirno in prijazno: “Veste, s svojimi 39 leti sem za vas gospa in ne smrklja. Na svidenje.” In sedem v avto, da ne bi res kasirala kakšne klofute. Tip besno odpelje, kolesa kombija se vrtijo kar na mestu, da se kljub mokri cesti kadi izpod gum.
Že v naslednjem trenutku pa trije muloti trkajo na šipo. “Ne že spet!” pomislim. “Levo zadnjo gumo imate prazno,” reče heavymetalski primorski študent. Hudiča! Samo še to nam je manjkalo!

* Čeprav sem rojena Ljubljančanka se s ponosom vozim v avtu z registracijo MS. Potem so menjavanje pasov v centru mesta, ustavljanje avta na prepovedanih mestih, vrivanje z neprednostne na prednostno cesto in drugi zviti triki “živahne urbane vožnje” – kot ljubkovalno rečem raznim sortam izsiljevanja – mnogo enostavnejši, še posebej v kombinaciji z zapeljivim nasmeškom in (bolj ali manj igranim) neumnim pogledom.

How to Convert Slovenian Architect into Australian One

Končno! Zajeten kupček papirologije za Skills Assessment sva končno spakirala v kuverto velecenjenega DHL in jo poslala Down Under. In zdaj se začenja prva etapa mojega spoznavanja z aktivnostjo s katero si doslej nisva bili preveč domači – s POTRPEŽLJIVOSTJO. Zdaj nama namreč ne preostane drugega kot čakanje na odločitev najinih dragih avstralskih kolegov iz Architects Accreditation Council of Australia da odločijo, ali naš ljubi arhitekturni faks na Grabnu producira dovolj dobre arhitekte za arhitektov željno avstralsko klientelo. Torej: 120, 119, 118, ... dni do rezultatov. Jupi-ja-je!

Da pa ne bi kdo mislil, da je bilo nabiranje papirjev enostavno! Kje pa!? A zdaj ne bom razpredala o tem, ker je še bolj dolgočasno od te večne zime, ki traja že od oktobra lani in neštetih odtenkov sive in brezvremenskega stanja. Povedala pa bom to, kar mi že par dni leži na duši: o gospodi prevajalcih, ki si – milo rečeno – privoščijo malce preveč arogance kot bi se zanje in za njihove vrtoglave cene spodobilo.
V silem zagonu moje nove voge = D-jeve osebne tajnice, prebrskam net. Naredim analizo rezultatov, ki jih izpljune google in izberem finalista: prevajalsko agencijo za sodno overjeni prevod. Prepišem naslov in si namesto kosila privoščim nekaj telovadbe – odnesem papirje v prevod. Najprej me skoraj zabriše skozi zaprta masivna vrata, ko mi tip pove ceno. Mega! Pogoltnem kepo krivice in se, ko si malo opomorem, zmenim za deadline – "Jutri popoldan, če ne, najkasneje v petek zjutraj. Vas bomo poklicali," mi zatrdi tip, ki za svojo pisalno mizo sedi kot kakšen mafijski consigliere med tem, ko si njegov že malce osiveli koker španjel veselo drgne svoje krzno ob moj črn plašč, štumfe, ... Že tako "obožujem" pse, še posebej pa dejstvo, da bom zdaj polna dlak. Fuj!

Mine en dan, gospodje pa še vedno prevajajo kot nori (koliko besed je na diplomi s faksa? 50? 47?) , kliče seveda nihče. Petek zjutraj. Ker se nič ne zgodi, začneva gnjaviti midva. Prav flegma nama odgovorijo, da prevod seveda še ni narejen in da bo najverjetneje v ponedeljek. Nama pa kar lasje pokonci, zaradi njihove arogance prekipi celo D-ju = poosebljenju potrpežljivosti. "Zdaj bodo pa videli!" reče, ko se slišiva po telefonu. "Izpisal sem si vse njihove telefonske številke in jih bom gnjavil ves dan! Do štirih popoldan imam čas!"
Ko ob pol štirih popoldan iz avta znova pokliče prevajalsko trdnjavo ("Glej, da boš prijazen! Če hočeš bit zoprna stranka, moraš biti vedno ledeno hladno prijazen," mu težim med tem ko čaka, da kdo dvigne telefon). Ne morem verjet, ko mu gospa na drugi strani telefona pove "PREVOD JE GOTOV". Da si ne bi premislili in zaprli štacuno prej kot piše na vratih, greva takoj tja (bližnjica, da se izogneva rush hour: 3x prekršek, vsak za cca 70-100 EUR).
Vstopim. Ostareli koker španjel si spet obriše odvečne dlake v moj črn plašč, – yeah stari! make my day! –, gospodi prevajalcem pa se oči skoraj skotalijo na parket, ko zahtevam račun za njihovo težko intelektualno delo (dobim listek iz paragonskega blokca kakršne smo kot otroci uporabljali, kadar smo se igrali trgovine). Če priznam, hočem račun predvsem zato, ker mi gre STRAŠNO na živce, da moram plačati z gotovino! Barabe monopolistične! Po mojem so po količini garanja in tarifah takoj za notarji!
V avtu pogledam račun: D-jevo ime je napisano popolnoma narobe. Priimek tudi. Pogledam prevod: najdem en zatipk – če bi bilo kaj drugega kot le v malo spremenjena velika začetnica, bi šla nazaj, tako pa se sprijaznim z njihovo "popolnostjo", pogoltnem svoj bes in ... "Kaj je danes za kosilo?"

34° 55′ 44.4″ S, 138° 36′ 3.6″ E

Takole dragi moji, tale svetovna recesija in razmišljanja gospoda Chrisa Evansa (the Australian Immigration Minister) sta naju pripravila do tega, da sva med vožnjo proti vizi 175 potegnila ročno in se obrnila za 180 stopinj. Glede na vse spremembe pogojev, prednostne liste, počasen postopek in podobne lepote procedure migracije v Avstralijo, sva se odločila, da štartava na vizo 176.
No, za tiste, ki se v Avstralijo ne odpravljate, a tele pisarije iz meni neznanih razlogov vseeno berete, naj na kratko pojasnim: Skilled – Sponsored (Migrant) Visa (Subclass 176) ima malce krajšo proceduro (cca 50%), edina težava je v tem, da moraš svoj poklic najti na državnem seznamu MOST WANTED poklicev in da moraš najmanj 2 leti živeti v tej državi preden svojo velecenjeno rit lahko premakneš kam drugam.
A očitno se tudi Avstralija utaplja v enormnih količinah arhitektov, saj jih razen v treh državah nikjer ne rabijo. And the winner is: SOUTH AUSTRALIA - Adelaide! Večina tistih, ki so v Avstraliji že bili, in prisegajo le na East Coast, se bo nad najino odločitvijo seveda zmrdovala, a midva sva po tehtnem razmisleku (beri: po mojem panično-koleričnem napadu ob branju novic na forumu, ne preveč optimistično situacijo v ameriški multinacionalki za katero posredno delam, padanju cen nepremičnin v CRO in SLO; nekajurni debati v avtu na poti iz LJ v PU; večdnevem mrzličnem googlanju vsega mogočega povezanega z vizami, migracijo, Avstralijo; enem večjem izpadu na temo "Jaz ne morem tako dolgo čakat!") prišla do nasednjih ugotovitev:

POZITIVNO
a) krajša čakalna doba po defaultu
b) višje na prioritetni listi obdelave vlog za vizo
c) teoretično večja možnost, da kljub spremembam pogojev za pridobitev vize ostaneva na seznamu izbrancev, ki jim bodo vizo odobrili
d) nepremičnine so malce cenejše in plače arhitektov malce boljše

NEGATIVNO
e) ne moreš svobodno izbirat države in mesta
f) v državi, ki te sponzorira moraš ostat najmanj 2 leti
g) mesto, ki sva ga izbrala ni tako fensi kot Sydney ali Brisbane
h) vreme malo bolj diši po Evropi kot po Avstraliji z razglednic in turističnih prospektov (Damn! No sexy Aussie surfers for me!)

Kot posledica aksiomov a + b + c sledi:
1) če bo šlo vse po sreči (obljubim, da bom še bolj pridno gledala v tla in pobirala kovance za srečo!), bi lahko imela vizo v roki že v roku enega leta

Kot posledica aksioma d sledi:
2) če kolikor toliko solidno prodava PU in LJ flet, si lahko kupiva popolnoma spodobno stanovanje in ne zgubljava denarja za najemnine in hipoteke

Kot posledica aksiomov e + f + g + h sledi:
3) dve leti v Avstraliji, v novem okolju, prav gotovo mine hitreje kot v LJ ali PU; ti dve leti lahko porabiva za nabiranje bank history, credit card history, work experience in seveda vsestransko prilagajanje kamor štejem tudi popoln preklop na angleščino.
Konec koncev je bolje kakšen jako fensi zveneč job iskat z malo več samozavesti, malo manj European accent (ki ga, po mojih izkušnjah Avstralci, Kanadčani in Američani, sicer smatrajo za sexi!) in več pojma o življenju down under.

Hu! Lepo sistematično, kajne? Prfoksi na moji purgerski srednji šoli (ki mi je požrla 4 leta najstništva!!!) bi bili ponosni, da se me je tovrstno izrazoslovje tako lepo prijelo! Skratka – vedno bolj nama postaja jasno, da bova najverjetneje spet ujela zadnji konec štrika, ki visi z zadnjega vagona zadnjega vlaka (oops! ladje!) za Avstralijo. Upam le, da je štrik dovolj močan in najine mišice dovolj nabildane.

14. februar ...

... no, skoraj 14., je datum, ko se je najino strumno korakanje proti vizi tudi uradno začelo: podpisala sva pogodbo z agentko. Najin Special Agent ni 007, je Mateja iz ABH Migration.
D iz neznanega skrivnega fonda prinese lepo nabreknjeno kuverto z bankovci in me pošlje v banko, da plačam prvi obrok s katerim aktivirava delovanje najine agentke. V banki mi povedo, da naju bo nakazilo stalo 10 €. Super! Naravnost poceni. A da nama ne bi bilo preveč dolgčas, zadeva seveda ni tako enostavna. Zaplete se že pri naslovu banke, pa zastarelem formularju, pa neenotnem poimenovanju bančnih kod, etc, etc, ... Skratka, v banko se vrnem nekaj dni kasneje oborožena z vsemi mogočimi naslovi, nazivi, kodami, številkami, šiframi, odločena, da nakažem 1.500 AUSD. Izpolnjujem anketi podoben formular, postaven mladenič za šaltarjem tipka kot ubrisan, izpolnjuje svoj online formular, ki se – glej ga zlomka! – seveda od tega naprintanega precej razlikuje, zato mene sprašuje "Naj napišem BAN ali SWIFT?" Odlično! Kot bi mi zdravnik rekel: "Ugotovili smo, da imate to in to, katera zdravila želite, da vam predpišem?"

Denarci končno potujejo v Avstralijo. A da ne bi kdo mislil, da je v času elektronskega bančništva denar že naslednjega dne Down Under. Niti slučajno! Trajalo je natanko 5 delovnih dni, da je denar sedel na Agentkin račun, poleg tega, da "Dear A and D, I have recieved your transfer of $1,488.00AU, thank you" so nama pujsi Avstralci za svoj silni napor in neumorno garanje zaračunali 12 dolarčkov, ki so si jih avstralski bankirji kar lepo postregli iz nakazanega zneska. Mega!
Poglavje 1 zaključeno.

Otvarjava poglavje 2: Skills Assessment.
Seveda spet taksa. 1.050 AUSD. Tokrat želijo gospoda z AACA ček na svoje ime. Tudi to bo po mojem še zabavno. Grem stavit, da se bom v banki spet pojavila s kakšnim podatkom premalo. Pa gospe Mojci na najinem faksu greniva življenje s svojimi nestandardnimi zahtevami; prosila sva jo namreč za seznam opravljenih izpitov z ocenami in sicer – če je seveda možno – v angleškem jeziku, da ne bo prevajalka izumljala tople vode s poimenovanjem strokovnih predmetov. V četrtek po diplome v najino "skladišče" v Puli, potem na lov za prevajalko in hopa na DHL.
To be continued...

Press PLAY!

Čeprav nisem ravno velika ljubiteljica new year's resolutions v stilu "samo še tole čokolado zmažem, potem pa zares" in "letos pa res dokončam doktorat, čutim na vodi", je naneslo, da sva se ravno takoj po novem letu z D-jem* prav nemarno spričkala (opa! brez panike – pri nama je tovrstna dejavnost izredno koristne narave, saj se iz tega navadno rodijo nove (beri nore) ideje), kar je pripeljalo do ključne odločitve, ki je botrovala nastanku tega bloga.

Pogovor je potekal približo takole.
(dramatis personae: A=gospa D=gospod)

A: "Dost mam tega! Cele dneve garava pa sam lukne flikava nonstop! Pa še ta vreme! Se sploh ne spomnem več kako sonce zgleda!" (da bi podkrepila svoje besede besno hodi gor in dol po 24,7 m2 podstrešni garsonjeri, vmes prečekira mejl in seveda ali na BlackBerryju (ah, brez njega ne zna več živet!) morda ne utripa rdeča LED lučka = nov mejl ali SMS)
D: "Pa daj pomiri se, kaj ti je že spet?! Misliš, da je meni všeč tole vse skupaj?! Jaz vem kaj tebe matra: tale vreme!"
A: "Ja res je! Dost mam tega! Še posebej pa tega!" (ob tem stopi do okna, potegne gor roleto in pokaže na debele deževne s snegom pomešane kaplje na steklu strešnega okna)
D: "Iz leta v leto si bolj grozna!"
A: "Joooooj! Jaz bi najrajš nekam šla! V tem blatnem dolu bom še splesnela!"
D: "Okej, okej! Tud men je že tega zadost! Pa pejva! Kam pa?"
A: "Ma ne vem! V Barcelono! V Maroko! Ma zarad mene lahko tudi v Avstralijo!"
D: "Okej! Saj jaz sem tako že pred leti razmišljal, da bi šel dol ..."
A: "Ja, jaz tud. Zakaj pa nisi nič rekel?!"
D: "Ja zakaj pa nisi ti?"

In tako, dragi moji, sva prišla do skupnega zaključka, da si pravzaprav oba že par let potihem želiva isto (mega! toliko o vzornih medpartnerskih odnosih) – seliva se v Avstralijo. Plan: načelno za stalno.

Pa da ne bo kdo fantaziral, da dejstvo, da sva oba arhitekta pomeni, da se valjava v denarju. Pha! ne vem od kod ta fama, da arhitekti živimo dobro. Morda iz trapastih holivudskih filmov, kjer poznajo samo 3 poklice: zdravnik, pravnik in arhitekt – seveda en bolj nesramno bogat od drugega. Arhitekti smo v resnici tisti naivneži, ki menimo, da bo svet lepši in ljudje srečnejši, če bomo vsi skupaj živeli v lepem urejenem okolju in stanovali v toplem in prijaznem domu. Tisti frajerji, ki "malo rišejo" pa cele kupe denarja zaslužijo. Ker se že nekaj let ne premakneva z mrtve točke, sva se odločila, da spakirava kufre in greva. V Avstralijo, če bo le mogoče v Sydney. Ali Melbourne.

Naj se igra začne. Press PLAY!

* D = moj dragi mož