34° 55′ 44.4″ S, 138° 36′ 3.6″ E

Takole dragi moji, tale svetovna recesija in razmišljanja gospoda Chrisa Evansa (the Australian Immigration Minister) sta naju pripravila do tega, da sva med vožnjo proti vizi 175 potegnila ročno in se obrnila za 180 stopinj. Glede na vse spremembe pogojev, prednostne liste, počasen postopek in podobne lepote procedure migracije v Avstralijo, sva se odločila, da štartava na vizo 176.
No, za tiste, ki se v Avstralijo ne odpravljate, a tele pisarije iz meni neznanih razlogov vseeno berete, naj na kratko pojasnim: Skilled – Sponsored (Migrant) Visa (Subclass 176) ima malce krajšo proceduro (cca 50%), edina težava je v tem, da moraš svoj poklic najti na državnem seznamu MOST WANTED poklicev in da moraš najmanj 2 leti živeti v tej državi preden svojo velecenjeno rit lahko premakneš kam drugam.
A očitno se tudi Avstralija utaplja v enormnih količinah arhitektov, saj jih razen v treh državah nikjer ne rabijo. And the winner is: SOUTH AUSTRALIA - Adelaide! Večina tistih, ki so v Avstraliji že bili, in prisegajo le na East Coast, se bo nad najino odločitvijo seveda zmrdovala, a midva sva po tehtnem razmisleku (beri: po mojem panično-koleričnem napadu ob branju novic na forumu, ne preveč optimistično situacijo v ameriški multinacionalki za katero posredno delam, padanju cen nepremičnin v CRO in SLO; nekajurni debati v avtu na poti iz LJ v PU; večdnevem mrzličnem googlanju vsega mogočega povezanega z vizami, migracijo, Avstralijo; enem večjem izpadu na temo "Jaz ne morem tako dolgo čakat!") prišla do nasednjih ugotovitev:

POZITIVNO
a) krajša čakalna doba po defaultu
b) višje na prioritetni listi obdelave vlog za vizo
c) teoretično večja možnost, da kljub spremembam pogojev za pridobitev vize ostaneva na seznamu izbrancev, ki jim bodo vizo odobrili
d) nepremičnine so malce cenejše in plače arhitektov malce boljše

NEGATIVNO
e) ne moreš svobodno izbirat države in mesta
f) v državi, ki te sponzorira moraš ostat najmanj 2 leti
g) mesto, ki sva ga izbrala ni tako fensi kot Sydney ali Brisbane
h) vreme malo bolj diši po Evropi kot po Avstraliji z razglednic in turističnih prospektov (Damn! No sexy Aussie surfers for me!)

Kot posledica aksiomov a + b + c sledi:
1) če bo šlo vse po sreči (obljubim, da bom še bolj pridno gledala v tla in pobirala kovance za srečo!), bi lahko imela vizo v roki že v roku enega leta

Kot posledica aksioma d sledi:
2) če kolikor toliko solidno prodava PU in LJ flet, si lahko kupiva popolnoma spodobno stanovanje in ne zgubljava denarja za najemnine in hipoteke

Kot posledica aksiomov e + f + g + h sledi:
3) dve leti v Avstraliji, v novem okolju, prav gotovo mine hitreje kot v LJ ali PU; ti dve leti lahko porabiva za nabiranje bank history, credit card history, work experience in seveda vsestransko prilagajanje kamor štejem tudi popoln preklop na angleščino.
Konec koncev je bolje kakšen jako fensi zveneč job iskat z malo več samozavesti, malo manj European accent (ki ga, po mojih izkušnjah Avstralci, Kanadčani in Američani, sicer smatrajo za sexi!) in več pojma o življenju down under.

Hu! Lepo sistematično, kajne? Prfoksi na moji purgerski srednji šoli (ki mi je požrla 4 leta najstništva!!!) bi bili ponosni, da se me je tovrstno izrazoslovje tako lepo prijelo! Skratka – vedno bolj nama postaja jasno, da bova najverjetneje spet ujela zadnji konec štrika, ki visi z zadnjega vagona zadnjega vlaka (oops! ladje!) za Avstralijo. Upam le, da je štrik dovolj močan in najine mišice dovolj nabildane.

14. februar ...

... no, skoraj 14., je datum, ko se je najino strumno korakanje proti vizi tudi uradno začelo: podpisala sva pogodbo z agentko. Najin Special Agent ni 007, je Mateja iz ABH Migration.
D iz neznanega skrivnega fonda prinese lepo nabreknjeno kuverto z bankovci in me pošlje v banko, da plačam prvi obrok s katerim aktivirava delovanje najine agentke. V banki mi povedo, da naju bo nakazilo stalo 10 €. Super! Naravnost poceni. A da nama ne bi bilo preveč dolgčas, zadeva seveda ni tako enostavna. Zaplete se že pri naslovu banke, pa zastarelem formularju, pa neenotnem poimenovanju bančnih kod, etc, etc, ... Skratka, v banko se vrnem nekaj dni kasneje oborožena z vsemi mogočimi naslovi, nazivi, kodami, številkami, šiframi, odločena, da nakažem 1.500 AUSD. Izpolnjujem anketi podoben formular, postaven mladenič za šaltarjem tipka kot ubrisan, izpolnjuje svoj online formular, ki se – glej ga zlomka! – seveda od tega naprintanega precej razlikuje, zato mene sprašuje "Naj napišem BAN ali SWIFT?" Odlično! Kot bi mi zdravnik rekel: "Ugotovili smo, da imate to in to, katera zdravila želite, da vam predpišem?"

Denarci končno potujejo v Avstralijo. A da ne bi kdo mislil, da je v času elektronskega bančništva denar že naslednjega dne Down Under. Niti slučajno! Trajalo je natanko 5 delovnih dni, da je denar sedel na Agentkin račun, poleg tega, da "Dear A and D, I have recieved your transfer of $1,488.00AU, thank you" so nama pujsi Avstralci za svoj silni napor in neumorno garanje zaračunali 12 dolarčkov, ki so si jih avstralski bankirji kar lepo postregli iz nakazanega zneska. Mega!
Poglavje 1 zaključeno.

Otvarjava poglavje 2: Skills Assessment.
Seveda spet taksa. 1.050 AUSD. Tokrat želijo gospoda z AACA ček na svoje ime. Tudi to bo po mojem še zabavno. Grem stavit, da se bom v banki spet pojavila s kakšnim podatkom premalo. Pa gospe Mojci na najinem faksu greniva življenje s svojimi nestandardnimi zahtevami; prosila sva jo namreč za seznam opravljenih izpitov z ocenami in sicer – če je seveda možno – v angleškem jeziku, da ne bo prevajalka izumljala tople vode s poimenovanjem strokovnih predmetov. V četrtek po diplome v najino "skladišče" v Puli, potem na lov za prevajalko in hopa na DHL.
To be continued...