Ali kako se znebiti odvečne krame
Prav lep dan je bil oni petek tretjega julija. Prijatelj je skoraj pol leta pripravljal zanimiv modni dogodek na Obali in to je bil dan, ko naj bi se midva udeležila slavnostne otvortve. Najin plan je bil:
- spakirat vse stvari v avto
- v službi postorit le najnujnejše
- se ustavit doma le toliko, da na hitro vrževa vase kakšno solato
- se odpeljeva na Obalo
- po otvoritvi nadaljujeva nočno vožnjo domov – proti Puli.
Da pa je bilo planiranje tudi tokrat popolnoma odveč, se je izkazalo že zgodaj popoldne ...
Zbudim se v sončno jutro. "Super!" si rečem. "Dajmo bit fensi danes! Idealen dan za novo 50’s obleko in sandale. Itak bom v službi le 4 urce, pa še preoblačit se mi ne bo treba za zvečer." Bog, ki s svojim joystickom sedi na oblaku in igra igrico z našimi življenji, pa si je najverjetneje mislil: “Wrooong, baby! Sooo wrong!"
Ob pol sedmih sedem v avto in se odpeljem na fitnes. Po telovadbi obvezna kava z D-jem na najinem standardnem mestu in potem služba. Ure minevajo kot raketa, kot vedno, kadar misliš, da boš nekaj na hitro poštimal, in že je ura dve popoldne. D pokliče: "Jaz zdaj štartam. Če najdem parking blizu tvoje službe, te povabim na drink," mi reče. Superca! Ravno prav, da zaključim, ugasnem računalnik in se spokam do recepcije.
D je točen kot urca. Našel je parking – "prestižno parkirno mesto" kot imenujeva prostor v senci tik ob moji službi. Z dvigalom se odpeljeva v 6. nadstropje Name v novi lounge bar kjer imajo WiFi, saj sva se odločila, da bova skupaj izpolnila in poslala še par formularjev za Matejo: vojska, potovanja zadnjih 10 let (madonca! kdo, hudiča, lahko našteje vsa svoja potovanja v tujino za 10 let nazaj?! s "pravimi" potovanji kot so Tajska, Egipt, Amerika seveda ni težav, to, kolikokrat pa sva bila na Hrvaškem in v Italiji – glede na to, da greva najmanj enkrat na teden v Pulo – pa sam bog ve, a mislim da tudi on ne, saj je na svetu gotovo milijardo bolj zanimivih stvari, kot je opazovanje dveh ljudi, kako se peljeta v Trst na kavo in potem v Istro ...).
Sedeva na teraso, naročiva in ravno, ko sva sredi debate, začutiva prve debele dežne kaplje. Na brzino spakirava in ravno, ko se presedeva k mizi ob oknu znotraj lokala, se tako ulije, kot bi nekdo s šlauhom pral avto. In tako dežuje vsaj 20 minut, če ne pol ure.
Enako, kot je začelo deževat, tudi neha: kot bi nekdo zaprl pipo in prižgal luč – sonce spet posije tako močno, kot bi se hotel pretvarjati: "Kaj? A deževalo je? Ma, neee! To se vama je samo zdelo."
Že sva v avtu in se peljeva domov. "Boš ti naredila solato, jaz bom pa mizo in vino pripravil," reče D in oba sva z mislimi že v skledi solate.
Končno doma. Po stopnicah gor. "O, živjo! Danes sta pa zgodnja!" Soseda uživata na terasi, kot da se pred desetimi minutami ne bi odvila ena najbolj divjih neviht tega poletja. "Ja," rečem. "Greva na otvoritev na Primorsko." Med tem odklenem vrata in – odrinem morje! Tri centimetre vode po celem stanovanju! Zavese, ki segajo do tal, so se že pridno napile vode do poldrugega metra višine, moje japanke se gredo scuba diving, škatle s čevlji, ki so stale pod omaro so tudi že lepo nabreknjene. "O, fak!" rečem. "Pa glih danes! O, shit!" Sezujem sandale in vsa čedna, v oblekici in s torbico na roki, po prstih zabredem v stanovanje. Vidim mapo, z mojim arhitekturnim arhivom, ki stoji ob zidu in si mislim "Oh, ne!" Se kar bojim pogledat. Jasno. Na debelo prepojena z vodo.
Med tem, ko D z lopato meče vodo ven iz stanovanja, jaz rešujem, kar se da rešiti. Pomečem v smeti vsaj polovico škatel za čevlje. "Vidiš, darling hazbnd, zakaj se splača kupovat drage čevlje: škatle od dragih čevljev so vse cele, od ostalih pa ... Poglej!" D me pogleda, kot bi me hotel s pogledom zadavit, jaz pa se še naprej kar smejim, saj je situacija tako bizarna, da je že kar burleskno smešna.
Po treh urah sva končno gotova in na smrt utrujena. Najina prisotnost na otvoritvi je šla po gobe, imava pa temeljito počiščeno stanovanje (hvalabogu: tlak = keramične ploščice), vodoodporno zapakirane stvari, ki so preživele vesoljni potop in približno 100 kil krame za pakirat (ko pride viza) manj. Znebila sva se namreč za več kot en kontejner stvari, za kar sem z listjem zamašenemu odtoku sosedove terase pravzaprav kar hvaležna.
nedelja, 12. julij 2009
South Australia Wants Us!
Dober dokaz, da se brezdelje in lenoba včasih tudi splačata, je naslednja anekdota, ki se je zgodila že pred par tedni (razlog za to, da se je na blogu znašla šele sedaj pa je the one and only moja lenoba, ker se mi enostavno ni dalo tipkat).
Ponedeljki so nasploh dnevi, ko nivo moje produktivnosti navadno ne preseže 25 % svoje običajne vrednosti. In ponedeljek 29. junija ni bil popolnoma nič drugačen. Vreme bedno, razpoloženje sivo – idealno za basanje s prepovedano hrano in poleževanje doma – a kaj ko je treba hodit v službo, zgledat urejeno in čedno in nasploh bit dobre volje in hiperkreativen. Končno doma. Kosilo iz vrečke – ja, ubogemu D-ju žena ne privošči niti poštenega kosila – in po kavi & quality time with beloved husband/wife, spet nazaj delat: D v biro, jaz pa domov pred računalnik, saj sem si iz službe spet prinesla cele kupe fajlov (to je tudi eden od ključnih razlogov zakaj se seliva v Avstralijo: dovolj nama je tega, da morava oba poleg rednega 8-urnega delavnika zjutraj, delati še popoldne). A meni se tokrat seveda ne da delat! Že samo zvok dežja me uspava, kaj šele misel na branje uspavalnih tekstov, ki jih moram predelat do naslednjega dne! Prav počasi, kot kak polž na prozaku, se odvlečem do delovne mize (beri: se presedem poldrugi meter v levo), vklopim računalnik in za začetek malo posrfam po netu – klasika: Facebook, Gmail, par najljubših strani ... No, pa dajmo pogledat še na South Australia’s Government sajt, kako kaj napreduje najina vloga za State Sponsorship. Poiščem Client Tracking System, vtipkam username in password, in ... in se SKORAJ ONESVESTIM! Tole najdem na njihovem sajtu:
"Application Decision: APPROVED on 29/06/2009"
in na dnu strani:
"Congratulations! You now have 60 days from 29/06/2009 to lodge your visa application with DIAC."
V pičlih petih – ja, prav ste prebrali: V PETIH (5) dneh, so se our fellow South Australians odločili, da si naju tako zelo želijo tam doli, da so nama kar takoj odobrili Sponsorship!*
In kaj zdaj? PANIKA!!!! Prepričana sva bila, da imava za kompletiranje dokumentov, potrdil, kopij in prevodov za tapravo vizo več kot en mesec časa, zato sva se tega tudi tako lotila – prav počasi sva se svaljkala od enega urada do drugega, tako v SLO kot v CRO. Hrvati, kljub temu, da si tako silno želijo v Evropo, seveda nobenega dokumeta še nimajo v angleščini, tako da je treba vsak kos papirja, ki ga sproducirajo, dajat še prevajat. K sreči so vsaj prevajalci na Hrvaškem za več kot 70 % cenejši od naših!
Sva imela pa tudi nekaj sreče. Nimam pojma zakaj je mene pred dvema mesecema zagrabila panika in sem se prijavila na IELTS izpit v Zagrebu. Njihov General Module termin je bil mesec dni prej od našega v Ljubljani, pa tudi sicer mi pride prav vsak izgovor, da se lahko zapeljem teh 125 km južneje in se mal sprehodim po Zagrebu in pripadajočih mu trgovinah. V mesto sem zaljubljena že od nekdaj, imam pa tam tudi nekaj prijateljev, ki mi jih je vedno lepo videti.
Tako. Rezultate imam od petka že v žepu – še tople sva včeraj poskenirala in že čakajo na lagerju za katapultiranje Mateji, da končno vložimo Application for 176 Skilled Migration Visa.
Moram pa povedat, da je ocena, ki jo za Secondary Applicant (to je parazitek, ki se šverca na vizo Primary Applicanta = pri nama je primary D, secondary pa jaz) predpisuje formular prav ponižujoče nizka: 4.5!!! Kaj je to 4.5!?! Ravno toliko, da znaš kot neumni možev privesek povedat "My name is XY. I’m lost." ali da znaš v trgovini kupit "Can I have a bottle of water?" da ne dehidriraš in ne pogineš na vročem avstralskem soncu in seveda "Where is a toilette?" da ravno ne opravljaš male/velike potrebe kar za prvim grmovjem ali v malce ožji neobljudeni ulici. No ja, naj se pohvalim, da mi je ta vratolomni podvig uspelo ne le doseči, temveč, hvala staršem za dobre smart gene, tudi kar lepo preseči.
Priznam, da postajam zdaj, ko se procedura očitno približuje svojemu zadnjemu dejanju, kar malo nervozna – prihodnji teden pošiljava komplet dokumentov za vlogo in začenjava čakanje na slavnostno podelitev most wanted nalepke za album z imenom potni list. Glede na to, da gre vse skupaj tako hitro, se bojim, da morda ne bova imela dovolj časa vse spakirat, prodat, poštimat, ... Glavno da jaz pravočasno dobro zribam celo mojo Imelda Marcos zbirko čevljev, da ne bi slučajno kje v kakšnem kotičku ostal kakšen drobec rodne grude – Avstralci imajo namreč grozljivo stroge karantenske zakone in smo ravno pred par dnevi na forumu debatirali o tem, kaj vse in kako zaplinijo na meji, ko novopečeni emigrantek (ali njegov kontejner) pristane na njihovem kontinentu. DDT rulz! Tako da upam, da se bom z njihovo pomočjo končno in dokončno znebila tudi črvov v starinski pisalni mizici, ki si jo bom dala med drugimi najinimi relikvijami poslati dol za nama. Ko bo čas za to, bova vedela, da je to TO. Da imava tam doli svoj novi dom in da končno lahko poženeva korenine.
* naj povem, da procedura ponavadi traja približno en mesec
Ponedeljki so nasploh dnevi, ko nivo moje produktivnosti navadno ne preseže 25 % svoje običajne vrednosti. In ponedeljek 29. junija ni bil popolnoma nič drugačen. Vreme bedno, razpoloženje sivo – idealno za basanje s prepovedano hrano in poleževanje doma – a kaj ko je treba hodit v službo, zgledat urejeno in čedno in nasploh bit dobre volje in hiperkreativen. Končno doma. Kosilo iz vrečke – ja, ubogemu D-ju žena ne privošči niti poštenega kosila – in po kavi & quality time with beloved husband/wife, spet nazaj delat: D v biro, jaz pa domov pred računalnik, saj sem si iz službe spet prinesla cele kupe fajlov (to je tudi eden od ključnih razlogov zakaj se seliva v Avstralijo: dovolj nama je tega, da morava oba poleg rednega 8-urnega delavnika zjutraj, delati še popoldne). A meni se tokrat seveda ne da delat! Že samo zvok dežja me uspava, kaj šele misel na branje uspavalnih tekstov, ki jih moram predelat do naslednjega dne! Prav počasi, kot kak polž na prozaku, se odvlečem do delovne mize (beri: se presedem poldrugi meter v levo), vklopim računalnik in za začetek malo posrfam po netu – klasika: Facebook, Gmail, par najljubših strani ... No, pa dajmo pogledat še na South Australia’s Government sajt, kako kaj napreduje najina vloga za State Sponsorship. Poiščem Client Tracking System, vtipkam username in password, in ... in se SKORAJ ONESVESTIM! Tole najdem na njihovem sajtu:
"Application Decision: APPROVED on 29/06/2009"
in na dnu strani:
"Congratulations! You now have 60 days from 29/06/2009 to lodge your visa application with DIAC."
V pičlih petih – ja, prav ste prebrali: V PETIH (5) dneh, so se our fellow South Australians odločili, da si naju tako zelo želijo tam doli, da so nama kar takoj odobrili Sponsorship!*
In kaj zdaj? PANIKA!!!! Prepričana sva bila, da imava za kompletiranje dokumentov, potrdil, kopij in prevodov za tapravo vizo več kot en mesec časa, zato sva se tega tudi tako lotila – prav počasi sva se svaljkala od enega urada do drugega, tako v SLO kot v CRO. Hrvati, kljub temu, da si tako silno želijo v Evropo, seveda nobenega dokumeta še nimajo v angleščini, tako da je treba vsak kos papirja, ki ga sproducirajo, dajat še prevajat. K sreči so vsaj prevajalci na Hrvaškem za več kot 70 % cenejši od naših!
Sva imela pa tudi nekaj sreče. Nimam pojma zakaj je mene pred dvema mesecema zagrabila panika in sem se prijavila na IELTS izpit v Zagrebu. Njihov General Module termin je bil mesec dni prej od našega v Ljubljani, pa tudi sicer mi pride prav vsak izgovor, da se lahko zapeljem teh 125 km južneje in se mal sprehodim po Zagrebu in pripadajočih mu trgovinah. V mesto sem zaljubljena že od nekdaj, imam pa tam tudi nekaj prijateljev, ki mi jih je vedno lepo videti.
Tako. Rezultate imam od petka že v žepu – še tople sva včeraj poskenirala in že čakajo na lagerju za katapultiranje Mateji, da končno vložimo Application for 176 Skilled Migration Visa.
Moram pa povedat, da je ocena, ki jo za Secondary Applicant (to je parazitek, ki se šverca na vizo Primary Applicanta = pri nama je primary D, secondary pa jaz) predpisuje formular prav ponižujoče nizka: 4.5!!! Kaj je to 4.5!?! Ravno toliko, da znaš kot neumni možev privesek povedat "My name is XY. I’m lost." ali da znaš v trgovini kupit "Can I have a bottle of water?" da ne dehidriraš in ne pogineš na vročem avstralskem soncu in seveda "Where is a toilette?" da ravno ne opravljaš male/velike potrebe kar za prvim grmovjem ali v malce ožji neobljudeni ulici. No ja, naj se pohvalim, da mi je ta vratolomni podvig uspelo ne le doseči, temveč, hvala staršem za dobre smart gene, tudi kar lepo preseči.
Priznam, da postajam zdaj, ko se procedura očitno približuje svojemu zadnjemu dejanju, kar malo nervozna – prihodnji teden pošiljava komplet dokumentov za vlogo in začenjava čakanje na slavnostno podelitev most wanted nalepke za album z imenom potni list. Glede na to, da gre vse skupaj tako hitro, se bojim, da morda ne bova imela dovolj časa vse spakirat, prodat, poštimat, ... Glavno da jaz pravočasno dobro zribam celo mojo Imelda Marcos zbirko čevljev, da ne bi slučajno kje v kakšnem kotičku ostal kakšen drobec rodne grude – Avstralci imajo namreč grozljivo stroge karantenske zakone in smo ravno pred par dnevi na forumu debatirali o tem, kaj vse in kako zaplinijo na meji, ko novopečeni emigrantek (ali njegov kontejner) pristane na njihovem kontinentu. DDT rulz! Tako da upam, da se bom z njihovo pomočjo končno in dokončno znebila tudi črvov v starinski pisalni mizici, ki si jo bom dala med drugimi najinimi relikvijami poslati dol za nama. Ko bo čas za to, bova vedela, da je to TO. Da imava tam doli svoj novi dom in da končno lahko poženeva korenine.
* naj povem, da procedura ponavadi traja približno en mesec
Naročite se na:
Komentarji (Atom)
