Shit Happens. So Do Wonders – Sometimes.

A si lahko sploh kdo predstavlja, kako grozljivo daleč nekje v neki nepredstavljivi prihodnosti je zadnji dan časovne definicije "15 weeks or more"?! Za takšne, kot smo mi, ki se nam že čakanje na vse, kar ni "tukaj & zdaj" zdi tortura španske inkvizicije, je to prava neskončnost. In natanko taka je bila prvotna napoved kdaj lahko začneva čakat na najin Skills Assesment. Ali kot pravijo na AACA: "Your assessment could take up to 20 weeks. Once you have received a receipt, please wait at least 15 weeks before contacting AACA about the progress of your assessment."

Takoj, ko sva si z neta potegnila njihov formular in zagledala to grozljivo časovno definicijo (pravzaprav je pobiralo bolj mene, D. je bolj maratonske sorte in na takšne stvari gleda popolnma skulirano), sem na koledarju označila 15. julij, kar je bil dan, ko lahko začneva "contacting AACA about the progress of our assessment". V glavi sem si že vrtela film, kako 15. julija plavam v morju, ko zabrni BB* in končno prileti sporočilo o najinem Skills Assesmentu.

Pred par dnevi, točneje 13. maja ob 03:34 (takšen zgodovinski dogodek si je treba namreč čim bolj natančno zapisati, da ga lahko kasneje ob natanko določenem času obeležimo z manjšim družinskim slavjem) pa na moj BB prileti sporočilo. Ker zaradi bolj ali manj polne lune spet ne spim, opazujem kako rdeča utripajoča lučka osvetljuje sobo, kot bi pristajalo majhno vesoljsko plovilce z Marsovčki. Čeprav se mi ravno ne da, se odvlečem do mize in pogledam, kaj je priletelo. Matejin mejl. Vklopim mode "panika" in več kot zgovornega napisa v subject line "AACA approval and next stage" sploh ne dojamem. Že vidim, kako v neskončnost dopolnjujeva vlogo, kako iščeva po faksu manjkajoče papirje, potrdila,... Potem pa le preberem:
"I have some fantastic news – AACA approval has arrived in the post! Please find a copy of this attached. I cannot believe how quick that was, especially given AACA's timeframe for assessment." Skoraj eksplodiram od veselja! Razmišljam o tem, da bi zbudila D-ja in mu povedala veselo novico, a nekako podvomim, da bi bil ob 03:39 novice (za katero bi zjutraj najverjetneje tako mislil, da je le sanjal) tako zelo vesel. Zato mu mejl le forvardiram, se spokam v posteljo in – končno! – zaspim.

No tako. Zdaj sva seveda popolnoma zmedena. Časovna premica se je skrčila za cele tri mesece in zdaj morava vse tisto, kar sva hotela urediti z brzino "Aussie way", popedenat do konca meseca. Hehe, še dobro, da so pri D-ju v službi ravno dva dni kasneje dobili popolnoma nov skenner, ali če citiram kar mojega dragega moža (če se komu 8. in 10. segment devete besede naslednje definicije zdita žaljiva, pač ne bere pravega bloga): "Pravkar je prišel v biro ful fenci šmenci fax-barvni-sken-printer-kopirc-kavomat-čajomat-samozadovoljevač-aparat-pizda-kaj-še-ta-nima-aparat strojček". Hehe (beri z rahlo zlobno/samovšečno intonacijo!), če bi v biroju vedeli, da si bo dotični mladi gospod na tem wundermašine preskeniral vse dokumente, ki jih rabiva za pridobitev vize, referenčno mapo in najino dokončno izstrelitev v orbito, bi o nakupu tega spaceshuttla morda še malo razmislili, saj bodo z najinim (upam, da ne več tako zelo oddaljenim) odhodom izgubili enega boljših članov svoje projektantske ekipe.

* Pravi BB-odvisnik seveda tudi na plažo ne gre brez svojega ljubljenega BlackBerryja in ker je pokritost s signalom na najlepših samotnih plažah pogosto naravnost mizerna, se vedno znova dogaja, da taisti oboževalec z nago ritjo in s svojim object of desire v roki skače naokrog po žbunju in išče kakšno interferenčno točko, kjer je pokritost vsaj tolikšna, da prileze kakšen mejl, če že sms-ji štrajkajo. Vsakršna podobnost z avtorjem tega bloga je zgolj slučajna ali pa gre le za nesramno natolcevanje.