What’s Up, Doc?

Madonca! Kakšna brzina! Iz DIAC naju že vabijo na zdravniški pregled!
Pred dobrim tednom nama že navsezgodaj požene kri po žilah takšen mejl najine agentke: “I came in this morning to find an email from Immigration concerning your application. They are already requesting that you undertake health and character checking! That is incredibly fast.”
Uh, uh, ... kar težko dihava, ker se stvari odvijajo veeeeeeeeeliiiiiiiiiko hitreje, kot sva midva planirala. Še dobro, da sva si termin za pregled rezervirala že pred tremi tedni, tako sva včerajšnje dopoldne preživela na hodnikih zdravstvenih ustanov. Seveda si ne morem kaj, da tega blaznega zdravniškega pregleda ne bi vsaj malo pokomentirala. No, pa začnimo!

Prispeva. Pol urce prej – za vsak slučaj. Izkaže se, da ravno prav, saj ko vstopiva v fensi objekt popolnoma nove ustanove, v sprejemni pisarni že obdelujejo številko 169, midva pa se zagrebeva za svoji pomenljivi 175 in 176 – se še spomnite številke vize, o kateri sva najprej razmišljala (Visa Subclass 175) in tiste, za katero sva se v končni fazi prijavila (Visa Subclass 176)? Torej: čakava na zelo neudobnih stolih, katerih sedeži in naslonjala so tako zelo gladka, da se, ko enkrat zdrsneš do dna, iz njih komaj pobereš.

Očitno smo Slovenci in sodobna elektronika še vedno dva, v svetlobna leta oddaljenih galaksijah bivajoča pojma, saj se gospodična v sprejemni pisarni kljub 30-centimetrski rdeči številki, ki utripa nad vrati in zvoku, ki opozori na novo številko, prav nemarno in na ves glas dere “NASLEDNJI!!!” Končno sem tudi jaz na vrsti za svoj “NASLEDNJI!!!” Vstopim. Gospodična mrzlično klofa po tipkovnici in klika po miški. Ne da bi dvignila pogled, mi kot robot reče: “Zdravstveno kartico, napotnico.”
Jaz presenečeno vprašam: “Kako? Napotnico? Midva sva samoplačnika. Na pregled za vizo sva prišla.”
“No, pol pa formularje. Pa kartico rabim,” v enakem robotskem stilu odvrne, ne da bi me sploh pogledala. Ko kopljem po torbici in denarnici, končno dvigne glavo, vzame zdravstveno kartico, jo nabije v avtomatek, meni pa reče: “Plašč slecite pa čevlje sezujte in tjale stopite na tehtnico tako kot je narisano!” Pohlevno, kot kakšen boječ zapiflan šolarček, ubogam.
“Pri miru stojte! Višino in težo bom zmerila,” reče, aparatura nad mano pa brni in intenzivno meri moje karakteristike. Gospodična naglas prebere oba rezultata, ki mi dvigneta tlak na 3000! Odbije mi 3 cm in nabije 3 kile! Packa nemarna! Pa saj sem se še zjutraj tehtala na svoji novi lepi fensi stekleni, s Šparovimi točkami zvestobe priborjeni tehtnici Villeroy & Boch! Počutim se kot kroglica špeha, ko se spet obujem in nataknem plašč. Baba mi gre zdaj pošteno na živce! Poberem kup papirjev, ki mi jih naprinta in besno odkorakam skozi vrata.

Zunaj počakam D-ja. Skupaj se odplaziva v nadstropje do ordinacije gospoda doktorja. Presenetljivo hitro sva na vrsti – oba hkrati. Tukaj pa se zabava začne. Najprej je na vrsti gospa. “O, a vidva pa nista poročena?” ga dejstvo, da imava z D-jem različna priimka, zmede. Ko rešimo to dilemo, doktor na brzino odkljuka vse kvadratke v formularju za vizo, vmes sprašuje vse tisto, kar sva že obkrožila na formularju (tudi podatke, ki so me še pred nekaj minutami tako zelo razkurili, se mu ne da prepisat s papirja, tako da mu povem tiste, taprave – haha!), pogleda najine potne liste, v formular piše nekaj v pravi “dohtarsko neberljivi” pisavi. Potem sledi brzinski pregled vida (branje predzadnje vrstice), globoko dihanje (poslušanje z ledenohladnim stetoskopom), merjenje tlaka in še kratko ležanje na postelji (premikanje rok, dviganje in krčenje nog, tipanje, bezgavk in nečesa okrog trebuha). Za konec še na treh mestih podpiševa formular in sva fertig. Pregled, od katerega naj bi bila odvisna najina viza je opravljen v prej kot 10 minutah! Še laboratorij, plačilo vse te zabave in napotnica za rentgen. Ker sva “bila pridna”, dobiva vsak svoj žeton za plastično kavo iz avtomata, nato pa, v prej kot eni uri od prihoda, že sediva v avtu in se peljeva proti Polikliniki.
Parkirava v fensi garažni hiši (ima dvigalo, ki se na svoje potnike dere “VRATA DVIGALA SE ODPIRAJO!” in “VRATA DVIGALA SE ZAPIRAJO!”), odpeketava do klinike, kjer sva z rentgenom gotova prej kot v 20 minutah. Kul!

Zdaj se lahko spet lotiva najine v zadnjem času tako priljubljene igre – čakanja. Hm ... če sklepava po brzini, s katero se je najina procedura odvijala doslej, mislim, da bo podatek na katerega sva danes naletela povsem slučajno (in se zaradi njega v avtu seveda že na hitro spričkala / detajli za ljubitelje žanra “družinska drama” v drobnem tisku na dnu tega posta), še kako hitro aktualen: lokacija trgovine “Samsonite Outlet”.

Uh, ... Če sva si še pred nekaj meseci želela, da bi bila najina viza čim prej v potnem listu, pa si zdaj želiva, da bi procedura trajala vsaj še pol leta. Čeprav močno dvomiva ...

-----
Obljubljeni dodatek za zveste bralce:
A = žena
D = mož
Zunaj sivo deževno popoldne. Neskončna kolona.
A (navdušeno, ko ob cesti zagleda veliko tablo): “U, poglej: Samsonite Outlet! Sploh nisem vedela, da obstaja! Morda nama pride še prav za selitev!”
D (med šofiranjem, rahlo nervozno): “Ja, ja, ja ... Pejd pogledat za kufre! Samo glej, da ne bi slučajno tisoč evrov zapravila zanje!”
A (že rahlo besno): “Tisoč evrov?! Pa kaj je tebi?! A ti zgledam tako glupa?!”
D (zavija levo, desno, po bližnjici zavije na glavno cesto): “Je že v redu! Pri tebi se nikoli ne ve, kaj te piči! A ti povem, da ne bom metal denarja stran za jbn* kufre!!”
A (zavija z očmi in gleda skozi okno v sivo socialistično betonsko naselje): “Raje nehaj! Tisoč evrov!!! Migrantske karte za oba stanejo mal več kot tisoč evrov!”
D: “Nič jaz ne vem!”
A: “Veš kaj?! Jaz pa ne bom svojih oblek selila v najlonskih potovalkah, ki bodo počile že pri prvem premetavanju na letališču! Ti svoje magari v črne vreče za smeti spakiraj, jaz bom pa svoje tako, kot bo meni pasalo!!”
D: “Ne, ne boš! To je najin skupni strošek in jaz sem absolutno proti!”
A: “Okej, okej!”
D: “Glej ga tega kretena, kako se rine s to kripo!”
A: “Ja res, ne vem kaj je tem ljudem! Dobro, da se sploh premika!”
... in debata o kufrih (ki jih bom šla v enem od prihodnjih dni vseeno pogledat, haha!) je v trenutku pozabljena.

* vstaviti 3 vokale; in še namig – en vokal se ponovi trikrat!