Pozor mine!

Branje med vrsticami:
Kaj se zgodi, če človek vstane z levo nogo

No, zdajle, ko sem ravno prišla lepo napokana z rojstnodnevnega piknika pri mojih starših (trening za BBQ v Avstraliji, hehe), bom povedala še ene par na temo pokvarjene prevajalske bande pri nas.

Sva že precej na koncu najine nabiralniške avanture – Mateji sva poslala že skoraj vse skenirane dokumente, manjka nama le še par zadnjih prevodov med katerimi so tudi papirji, ki dokazujejo mojo spremembo priimka (drage moje dame, če katera med vami razmišlja o poroki in spremembi priimka inu hkrati o selitvi v Avstralijo, naj vam bo tale post v razmislek in poduk: če zakon št. 1 propade in se odločiš za zakon št. 2, menjavanje priimkov morda ni ravno najbolj modra odločitev, kar se (potuhnjeno) lahko izkaže šele leta kasneje).
Kot taprava uhrna Slovenka sem seveda šla najprej na matični urad in naročila papir iz katerega je lepo razvidna modifikacija mojega imena skozi vsa leta mojega življenja. Zvito sem mislila, da bo ta dokument, ki ga, odkar smo v EU, dobiš v angleščini, dovolj. Poskenirava, pošljeva agentki, ta pa nama pove, da bi bilo treba vse skupaj še dopolniti z dokumentom, ki dokazuje vzroke za spremembo imena. Odlično! Sodba v imenu ljudstva na treh straneh. Odnesem prevajalcem – kosmata mrcina, ki si je zadnjič tako lepo vame obrisala vse odvečne dlake, je hvalabogu na dopustu, skupaj z lastniki. “Kdaj pa bo prevod?" vprašam zmedeno študentko, ki samo nadomešča, kot mi pove. “Enkrat v treh dneh. Vas pokličemo." OK, si rečem. Še za ceno vprašam – hm, "3 strani x 37 € =111 €" ni ravno poceni, a izgleda, da je tovrstno prevajalstvo v SLO skoraj monopolistični biznis, tako da kakšne velike izbire med konkurenčnimi ponudbami ni.

Trije dnevi zletijo kot raketa. Ponedeljek je. Tak taprav, pregovoren. V službi gnjavaža z vseh strani, stvari se komplicirajo na vseh nivojih in moja, z jutranjo telovadbo nabildana dobra volja, izpuhti kot bi mignil. Baba tečna, bi mi lahko rekli ta dan. Pokličejo iz prevajalske agencije: prevodi so gotovi. Kul! Po službi – zdi se mi, kot sto ur kasneje – vstopim. Hairy Creature je še vedno na dopustu – dejstvo, ki me precej razveseli, a ne za dolgo.
"Takole. 173 € bo vse skupaj."
Še predno utegnem vdihniti zadostno količino kisika, gospodična, ki samo nadomešča, opazi moj osupli pogled, ker mi pomoli pod nos prevod na katerih so prilepljeni fluorescentni post-it listki in obračun znakov.
"Poglejte. Je prevajalec sam izračunal." Fantastično: prevajalec in še matematični genij! Ker pač nisem mafijsko dete in ne hodim naokrog z z elastiko spetimi svitki evrskih bankovcev v žepu, seveda nimam s sabo dovolj gotovine.
"A lahko plačam s kartico?" naivno vprašam in gledam po mizah, ali kje poležava post terminal.
"Na žalost ne. Delamo samo z gotovino." Saj res. Sem že pozabila, kako je s tem.
"Zato sem vas pa že vnaprej vprašala koliko bodo prevodi. In zakaj je tako drago?" me počasi mineva potrpljenje. Komaj se zadržujem, da ne ponorim. En, dva, tri, štiri, pet. En, dva, tri, štiri, pet. En, dva, tri, štiri, pet. – trikrat preštejem do pet, da se malo skuliram.
"Veste, ena stran je definirana na število znakov ..." mi začne razlagat.
"A tako!? Zakaj pa potem zadnjič, ko sem prinesla prevest samo kopijo diplome na kateri je bilo 30 besed, niste tako obračunali?!" zdaj že precej zajedljivo zasikam, ker mi gre vse skupaj že pošteno na živce.
"Jaz ne vem nič. Jaz samo ..."
"Ja, ja, vem! Vi samo nadomeščate!" neučakano prekinem ubogo revo, ki si bo za prihodnje počitnice najverjetneje izbrala drugačno počitniško delo. Če česa ne maram so to takšni zviti, na pol prozorni triki. A je res tako zelo težko v neprej povedat pravila igre?!?!
"Veste, na naši spletni strani vse piše," še komaj slišno pove. Zdaj reva ne izgleda več samo rahlo zmedena, ampak že na smrt prestrašena. Počutim se skoraj kot Cruella De Vil. "Lahko pa pokličete našega prevajalca in ga vprašate," mi še svetuje.
"Veste kaj, jaz z vašimi pogodbenimi sodelavci nimam kaj diskutirat. In teh prevodov ne nameravam plačat! Jih lahko kar obdržite,” še zatežim preden besno odkorakam ven. Še dobro, da imajo kamnito stopnišče in da so pete na mojih čevljih tako dobro pritrjene (dragi D, a vidiš? še en razlog več, zakaj se splača investirat v moje čevlje, hehehe).

Sedem v avto in besno zaprem vrata. D vidi, da v rokah nimam nobenih papirjev, a izkušeno ve, da nima smisla žokati v osje – kaj osje, sršenje! – gnezdo. Zato vprašanje, zakaj še nimava prevodov, modro postavi šele ob kavi po kosilu. Slikovito, dramsko korektno, opišem dogajanje: zasnova, zaplet, vrh, razplet, razsnova.
"Pa si pogledala na njihovo stran?" me vpraša. Pogledala sem enkrat davno, spomladi, ko sva dajala v prevod prve strani. Pogledam še enkrat. Zvito: "... za cene sodno overjenih prevodov pokličite na tel. ..."
"Kaj pa kakšne druge agencije?" stiskaški istrski geni tudi njemu ne dajo miru. Pogledava na net in vidiva, da je v drugih agencijah situacija enaka, če ne še hujša (seveda, ko se enkrat pretolčeš skozi zvite definicije njihovih cen "z davkom in brez" in opise "popustov", ki veljajo seveda samo ob pogojih navedenih v drobnem tisku). Odločim se zadevo prespat. Zjutraj ugotovim, da vse skupaj nima nikakršnega smisla. Pravzaprav je tistih 62 € razlike le kaplja v morje stroškov, ki sva jih že imela in jih še bova imela z najinim odhodom na južno hemisfero.
"Ampak gre za princip!" še vedno stokam ob jutranji kavi, a se potem vseeno odvlečem do bankomata in prosim D-ja, da namesto mene plača in pobere prevode v agenciji. Glede na cirkus, ki sem ga zganjala le 17 ur pred tem, nekako nimam srca, da študentki, ki samo nadomešča, s svojim obiskom že navsezgodaj pokvarim še en dan.