Murphy v akciji

14. avgust, 2010

Kakšno lepo sončno jutro! Sobota v najini mali mansardici. Pakirava še zadnje malenkosti, čistiva in pomivava, da stanovanje vrneva v kolikor toliko humanem stanju. Utrujena sva tako, da s tabelim gledava, čez približno pet ur pa letiva. Za nama so trije tako naporni dnevi, da se pravzaprav že veseliva dveh dolgih poletov (beri: spanja ob filmih). Letiva najprej do Franfurta, od tam do Singapurja in potem direktno v Adelaide, kamor prispeva v ponedeljek ob 6:30 zjutraj.

Klikni za povečavo! / © IQMatrix.com

Saj sploh ne vem, kje naj začnem, ker mislim, da sva na najini poti do odhoda v Avstralijo dokazala, da skoraj vsi Murphyjevi zakoni odlično delujejo. Mislim, da bi bilo za začetek najbolje, če dobro naštudirte zgornji diagram. Ne le, da boste bolje razumeli dogajanje o katerem pišem, pomagala vam bo tudi pri razumevanju določenih dogodkov v vašem življenju.

Sredi tedna se lepo počasi še zadnjič odpeljeva v Pulo. Tam imava že vse pripravljeno za potovanje, le še v kufre morava zmetat in točno kilažo naštudirat. Edino česar nama ni uspelo je spakirat vse ostalo za kontejner. A to sva se odločila, da bova prišla nekoč v prihodnosti poštimat. Načelno sva si splanirala en tak lep zaključek življenja v Evropi, par dni tako na izi — sprehod do Foruma na kakšno fajn dolgo kavo pa izlet na kosilo v Rovinj pa še malo na plažo... Edino, kar je bilo na seznamu zoprnih obveznosti je bil skok do zdravnika po zadnji Danielov dokument.

Zgodaj zjutraj se odpraviva tja. Jupi — še celo parking v senci sva dobila! Po stopnicah gor, tok-tok-tok na vrata, "Dobar dan!", dokumenti so že pripravljeni, po stopnicah dol, v avto in potem — NIČ! TIŠINA! Baraba od avta noče vžgat! Tečna, kot vedno, rečem: "Ma daj meni! Bom jaz probala!" Šoferja se zamenjata, jaz poskusim še enkrat s svojo kartico za vžig. Nič. Nobena lučka ne gori, nobenega obvestila, nič. Sumljivo. V petnajstih minutah postavanja okoli avta, se naberejo že trije "strokovnjaki", ki napovedujejo usodo avtomobila; en scenarij je bolj črn od drugega, zato njihovega modrovanja tukaj raje ne bi ponavljala. Dva dni pred odhodom! Pa to ni res!

"AMZS!" se mi končno zabliska. "Dajva tole čim prej poštimat, da vidiva, kaj je narobe," rečem, med tem, ko D že tipka številko. "Čez 15 minut bo tu." Okej. Živčna čakava in se prestopava na zdaj že nič več senčnem parkingu. Istrski čas očitno teče veliko bolj počasi, ker se model prikaže šele čez slabo uro. Odpre haubo, mal žoka pa šraufa in jasno in glasno najavi diagnozo: "Blablablablabla..." slišim jaz, ker itak nič ne razumem. D mi mehankarski jezik prevede v nemehankarskega in izvem, da je fuč element med menjalnikom in motorjem. "Da ga naručite danas, došao bi za dva dana, a tu je vikend i praznik pa mislim da će bit za jedno tjedan dana... Ako..."

"KAJ?!" se mi utrga. "TJEDAN DANA?!" Kar vrti se mi v glavi in premišljujem o variantah na varianto. Odločiva se za avtovleko do Ljubljane in za popravilo v Sloveniji, ki ga bodo koordinirali moji domači. Hvalabogu za AMZS Plus paket!! Avto naložijo na kamion, podpišem tri formularje, midva pa se počasi, kot dva polita cucka, odvlečeva na zasluženo jutranjo kavo, ki se je zdaj že prelevila v zgodnjepopoldanski kozarec vina. Pravzaprav dva. Ob tretjem glažku terana, je načrt že skovan in potrjen: zvečer pride moja mama iz Ljubljane v Pulo, naju in najino prtljago navsezgodaj zjutraj naloži na avto, odpelje v Ljubljano, zam uredimo še zadnjih par dokumentov in — "Otroci spat! Jutri letimo v Avstralijo!"

Teoretično je bilo tako, ja. V praksi pa so se zadeve seveda še malo zakomplicirale, tako da smo:
a) štartali pozneje, kot smo planirali, ker je bilo treba kufretine, kufre in kufrčke trikrat prepakirat preden smo po tetris sistemu nekako stlačili v picassa
b) najprej obtičali v koloni na meji

c) obtičali v drugi koloni pri Kopru

d) komaj ujeli uradne ure za dokumente v Ljubljani (hvala moji mami za neupoštevanje prometnih predpisov)
e) se petkrat na smrt in zelo naglas skregal

f) skoraj zamudili uradne ure AMZS

g) našega družinskega mehanika ujela na dopustu na plaži

Vključno s tem sva morala odpovedat obe poslovilni zabavi — za kolege v službah ter za prijatelje, sama zmazati vse muffine, ki sva jih napekla... Hehe, ne saj nisva — potalala sva jih med sorodnijo in sosede. Še dobro, da pijače še nisva nakupila, ker bi šla vsa v nič (beri: v druga, ne-najina grla).

Tako. Toliko za zdaj. Na Brniku se dobiva z najožjimi prijatelji in sorodniki, potem pa za par let — welcome to cyberchat!

Darilo in pol z Islandije!

14. april 2010
---
No lepo! Človek ima rojstni dan, s severa pa faše darilo, ki si ga najmanj želi: islandski vulkan Eyjafjallajökull (samo črkuj, ne izgovarjaj!) se je spomnil, da po 187 letih spanja spet spravi na noge in se za začetek najprej orenk odkašlja.

Takole iz vesolja z naravoslovnega vidika izgleda res zanimivo in mogočno, z uporabniškega, še posebej, če ima osebek v žepu karto za let do Frankfurta in potem naprej v Adelaide, pa ne tako zelo. Vremenarji napovedujejo, da se bo oblak zadrževal večinoma na severu Evrope, pesimisti obljubljajo njegovo selitev tja do severne Afrike, letalske agencije druga za drugo odpovedujejo lete, novinarji zganjajo paniko, pesimisti pa flancajo o začetku konca sveta.

To kar mene najbolj skrbi je moj let preko Frankfurta, v primeru, da vulkan ne neha poprdevat in se pepel tja do avgusta ne posede, kar pomeni, da bi bilo treba vklopiti plan B, se nekako z vsem cokn-pokom spokat z vlakom do Aten ali Istanbula, in leteti od tam.

Čeprav je TV pri nas doma bolj v "ignore" moudu, zadnje čase zaradi trapastega oblaka malce bolj redno spremljam novice. Zdaj mi je jasno, da je izogibanje temu trapastemu mediju zdravju nadvse koristno, saj sem prepričana, da količina traparij, ki jih spravijo skupaj tretjerazredni novinarji, jako kvarno vpliva na telo in duha. Tako, na primer, izvem, da je odrasla oseba moškega spola, ki z vlakom prepotuje razdaljo od Amsterdama do Dunaja, superheroj (novico o njem in njegovo kratko izjavo o trpljenju enodnevnega potovanja v luksuznem vlaku kot papige ponavljajo ena TV postaja za drugo); da je ameriški par srednjih let čudežno preživel najhujšo tragedijo njunega življenja (let iz Benetk je bil odpovedan, letalska agencija jima, revčkoma, plačuje fensi hotel v bližini letališča, onadva pa na robu obupa domačim pošiljata patetična, tik-pred-smrtna sporočila, saj sploh ne vesta kdaj (če sploh!!) bosta lahko letela nazaj na varno - ker Evropa je na samem robu katastrofe biblijskega obsega!); in petčlanske družine, ki je morala skoraj 12 (dvanajst!) ur čakati na letališču preden je očetu uspelo rezervirati rent-a-car (v intervjuju za TV je izjavil, da jih čaka naporno dolgo potovanje z avtom; potovali naj bi od Pariza do Londona...).

Ja pa to ni res!! A so na tem planetu res že sami norci?! V globokih 80's in 90's je vsak najstnik, ki je kaj dal nase, z vlakom prepotoval vso Evropo po dolgem in počez z nekaj sto (takrat še) markami, InterRail karto v žepu in ruzakom na hrbtu! Spali smo po vlakih, na železnških postajah, plažah in parkih pa smo preživeli pa še fajn smo se imel in milijon ljudi smo spoznali. Hm, morda smo bili pa superheroji? In morda smo še - če sklepam po reakcijah ljudi, ko jim povem, da avgusta potujem v Avstralijo. Debata ponavadi poteka nekako takole:

Naključno izbrani sogovornik: "A na dopust?"
Migrantek: "Ne. Živet."
Naključno izbrani sogovornik: "A na post-diplomca?"
Migrantek: "Ne. Za stalno."
Naključno izbrani sogovornik: "MA NE ME BASAT! A RES?!?!"
Migrantek: "Ja, res. Mam že karto. One-way."
Naključno izbrani sogovornik: "Joj, kako se ti da?! Pa saj imaš mega službo! Jaz že ne bi..."

Tole "Kako se ti da?!" v zadnjem času kar naprej poslušam. Slovenčki so v povprečju zelo čudni kalibri: vsi jamrajo nad situacijo, ki je vedno slabša, a premaknil pa svoje riti ne bi nihče. No, skoraj nihče. Jaz svojo vsekakor bom, ker na stara leta res ne bi rada živela v parku, s penzijo, ki bi bila komaj dovolj za mlek pa za kruh, pa za tri obtolčene kolerabe in skret papir.

Cough! Cough!

Ma ne morem verjet! Poltretje leto je minilo, odkar sem svojo rit nazadnje logirala na tole stran in kaj pametnega napisala. Da malo začnem trenirat zaprašene vijuge na kreativnem oddelku mojih možganov in odprašim arhiv s fotkami in kratkimi zapisi o mojem pobegu od doma, ponovno otvarjam sezono aktivne blogizacije.