Y.M.C.A., oops, I.E.L.T.S.

Ali obstaja kaj bolj dolgočasnega od vprašanja “What can you tell me about libraries?” (beri kar se da počasi, mrtvo in uspavalno). Točno to je bilo vprašanje, ki ga je dolgočasni, sivi miši podoben Angležek zastavil D-ju na ustnem delu izpita IELTS. In ja, odgovor na zgornje vprašanje je: “Ja, obstaja. Taisti dolgočasni, sivi miši podoben Angležek!” Predvidevam, da je tip res popolnoma brez življenja, saj D zlepa za nikogar ne reče, da je dolgočasen. Kaj hudiča lahko človek pove o knjižnicah?! “Ja veste, tam je veliko knjig, ja. Pa prahu, pa katalogov. Aja, a sem že rekel, da je tam veliko knjig? ...” Madonca! Upam, da si bodo do 11. julija, ko grem na izpit jaz, izmislili kakšno bolj izvirno vprašanje! Zdaj, ko sva že na 98. odštevalno-čakalnem dnevu Skills Assessmenta (97 more to go!) se nama zdi 13 dni čakanja na rezultate D-jevega jezikovnega teksta mala malca!

Da pa se čas ne bi vlekel kot najpočasnejši polž na planetu Zemlja, sem se vmes zabavala z naslednjimi aktivnostmi, ki so samo še nabildale mojo odločenost, da spakirava kufre in greva:
1) s pregovorno “prijaznimi” Ljubljančani;
2) z neotesancem za volanom kombija.
Ti dve anekdotici bom malo natančneje opisala predvsem zaradi sebe, da ju bom lahko prebirala v tistih redkih trenutkih neprištevnosti, ko si moji možgani drznejo sproducirati nekaj tako nezaslišanega kot je vprašanje “Pa kaj se vidva pravzaprav gresta?! Saj je tukaj v deželici na sončni strani Alp prav fajn!”

1)
Za velecenjeno publikacijo, ki jo ustvarjam že 3 leta, je bilo treba sproducirati novo fotografijo urednice = mene. Dan je kot “nalašč” za to, saj že navsezgodaj dežuje kot iz škafa. Še na misel mi ne pride, da bi šla zjutraj na telovadbo! Vreme mi gre tako na živce, da za izbiranje in probavanje oblek primernih za na sliko porabim več kot dve uri (D se je modro pobral od doma še preden se je celotna vsebina moje garderobne omare znašla na postelji dimenzij 180 x 210 cm). Končno sem nared, pokličem taksi. Čakam na dežju, tip pripelje in ko mu povem do kam bi rada prišla, me gladko malo odpika: “To je pa preblizu! Se mi ne splača peljat do tja!” Hladnokrvno zapre šipo in odpelje, baraba pokvarjena! Tip mi dvigne tlak na 3000! Da pokurim jezo se odločim, da grem od Špice do tržnice kar peš – v 11-centimetrskih petkah, s 3-kilskim laptopom v eni in dežnikom ter torbico v drugi roki, intenzivno kurim trmo. A kmalu ugotovim, da več kot očitno že dolgo nisem bila v Stari Ljubljani (drago občestvo, ne pozabimo na njeno že tako “šarmantno” tlakovanje z granitnimi kockami – punce, ve veste o čem govorim! in slalom med pasjimi kakci); pravo gradbišče! Na poti srečujem same namrdnjene obraze tečnežev, tip, ki mora zaradi mene stopiti s pločnika ima samogovor na temo “Smrklja, blablabla...”,... Končno asfalt! In na za promet zaprti ulici klovn. “Samo še tebe je manjkalo,” si mislim, glede na to, da klovnov, ki se smejijo lastnim šalam ne prenašam najbolje (hujša kategorija so samo še pantomimiki, a to je tema za samostojni traktat, ki se ga lotim morda nekoč kasneje skupaj s “čudovitimi” umotvori kot so senzorično gledališče, interaktivne predstave in stand-up komedijantje). A ta izvaja neko zabavno akrobacijo s krožniki in baloni; ko se srečava s pogledi se mi nasmeje, z glave potegne klobuk in mi zakliče “Bonjour madame!” V parih sekundah mi polepša dan. Naenkrat opazim, da ne dežuje več. Zamujam big time...
Ko pridem v Hvala za rože (nočni lokal v podaljšku Plečnikove ribarnice, čudovit prostor s polkrožnimi okni v nivoju reke) je vse že pripravljeno: zofa, flashi, fotografinja, vizažistka. Končno začnemo. A ozek, podolgovat lokal očitno služi kot bližnjica od ribarnice do dvigala. V tistih dveh, treh urah snemanja mimo pride vsaj 30 Ljubljančanov, od katerih je en bolj nesramen od drugega. Zloba jim kar šprica iz oči in ust: “Jaz tukaj hodim vsak dan, pa bom še danes!” in “Kaj vse si ne boste izmislili?!” in “Umaknite mi to šaro izpod nog!” in ... in ... A vse kar so ubogi revčki primorani narest zaradi naše opreme je to, da se skozi prostor namesto ob oknih, sprehodijo ob notranjem zidu.
Hvala starejši, drobni gospe in dvema gospodoma v srednjih letih, ki so nam edini namenili prijazno besedo ali dve in – nadstandard! – nasmeh.

2)
Ura: pet popoldne. Seveda spet dežuje kot iz škafa, kaj pa drugega. Z D-jem in mojim bratom se na poti domov ustavimo še v študentskem naselju. Nobenega parkinga (mularija! a kar z avti se boste vozili, kaj pa bicikli in mopedi, pa LPP?). D ustavi avto pred vhodom zaprtega gradbišča in skoči v pisarno jezikovne šole – trajalo naj bi par minut. Z bratom veselo debatirava in se smejiva in seveda takoj ne opaziva velikega belega kombija, ki se na vse pretege trudi obrniti na stokrat premajhnem kosu parkinga. Drgne kombi gor in dol, probava v neskončnost, ko se velika plehnata gmota končno pojavi tik ob nama, ga končno opaziva. Ker se tip očitno precej neuspešno muči, stopim iz avta do voznika in ga prijazno vprašam, ali želi, da prestavim avto. Temu se pa kar zmeša! “Skrajni čas! Saj nimate kaj tu iskati!* Kakšno je to parkiranje! Spelte se stran! A ne vidite znaka?!...” se dere že popolnoma zaripel v faco. Čisto sem paf, a samo par sekund. Tip mi dvigne tlak na 4000, a preštejem do pet in na moč prijazno rečem: “Veste, šoferja ni v avtu.” Potem se mal pomiri in je za sekundo celo prijazen. “Bom pogledala, če so ključi v avtu in probala mal preparkirat,” rečem. Zlezem v avto, ga prestavim, tip še vedno na veliko mota volan, pritiska na gas (in očitno na sklopko) in zaplinja širno okolico. Ko končno obrne koreto, stopim do njega, saj si ne morem kaj, da mu ne bi rekla: “Drugič pa, gospod, lahko lepo vprašate, pa bi bila stvar rešena v parih sekundah.” Takrat se pa njemu čisto utrga. Odpre okno in se začne dret: “Smrklja hudičeva! Boš ti mene zajebavala!” Če ne bi deževalo in če ne bi bil prelen, bi najverjetneje še stopil iz avta in mi primazal eno okoli ušes. Jaz pa njemu spet povsem mirno in prijazno: “Veste, s svojimi 39 leti sem za vas gospa in ne smrklja. Na svidenje.” In sedem v avto, da ne bi res kasirala kakšne klofute. Tip besno odpelje, kolesa kombija se vrtijo kar na mestu, da se kljub mokri cesti kadi izpod gum.
Že v naslednjem trenutku pa trije muloti trkajo na šipo. “Ne že spet!” pomislim. “Levo zadnjo gumo imate prazno,” reče heavymetalski primorski študent. Hudiča! Samo še to nam je manjkalo!

* Čeprav sem rojena Ljubljančanka se s ponosom vozim v avtu z registracijo MS. Potem so menjavanje pasov v centru mesta, ustavljanje avta na prepovedanih mestih, vrivanje z neprednostne na prednostno cesto in drugi zviti triki “živahne urbane vožnje” – kot ljubkovalno rečem raznim sortam izsiljevanja – mnogo enostavnejši, še posebej v kombinaciji z zapeljivim nasmeškom in (bolj ali manj igranim) neumnim pogledom.