Sonce! Ma ne morem verjet! Superca! Na hitro pripravim zajtrk (D – naš Primary Applicant [v nadaljnjem besedilu Primarij] se, odkar sva po njegovi zaslugi dobila vizo, pusti razvajati na vse načine, tako da se moram jaz, kot ubogi Secondary Applicant [v nadaljnjem besedilu 2ndAry] na vse pretege truditi da dokažem, da si vizo pravzaprav sploh zaslužim. Tako že navsezgodaj gospodu pripravim zdrav in lično-izgledajoč jutranji obrok, da o likanju in kuhanju tokrat niti ne razpravljamo, saj je to že tema (predvsem kuharija) za samostojni post.
Končno sem nared – v popolni zimski opremi in tokrat s sončnimi očali že na nosu, se poženem skozi vhodna vrata, a že ob prvem koraku me skoraj kap! Čeprav kasneje v avtu preberem, da je “samo” minus 14, se mi zdi, da je zunaj minus 100 ºC! Katastrofa! Napol trda od mraza odmrznem avto (hvala inženirjem kemije za ta fantastičen odmrzovalni sprej!), se zbašem vanj in se odpeljem na dve uri razvajanja – na manikuro. “Taman,” pomislim, “deset minut do osmih, ravno prav.”
NAPAKA! Zaradi spodaj opisanih kaskaderskih sposobnosti naših šoferjev, seveda pridem 20 minut prepozno! Vsa znervirana, napol zmrznjena in nasploh besna na bando “Ja kdo vam je pa dal izpit?!”
Vključevanje v promet
Zatakne se že pri tem, kako zapeljati na glavno cesto, saj se Slovenčki vlečejo po cesti z neko tako usrano brzino in bebavo varostno razdaljo, da skoraj primrznem na volan, preden se vključim med dva polža na prozaku. Oni za mano seveda besno trobi in benti, ker je moral z nadzvočne brzine 35 km/h v petih sekundah zmanjšati na 25 km/h, saj se je približno tako hitro začel vleči pacient pred mano, ko je 300 metrov pred sabo zagledal rumeno luč.
Semaforji
Ta svetlobno-signalni izum je sicer fantastičen, če ga ljudje-A (prometni “strokovnjaki”) znajo naštimat in če ga ljudje-B (sanjači za volani) znajo upoštevat. Končno speljemo. Seveda od vklopa zelene luči na semaforju pa do dejanskega premika avta pred mano mine najmanj 5 sekund. Potem v presenetljivo znosnem času razvijemo bestialno brzino 45 km/h, a kaj ko je pred nami spet drugi semafor, katerega rdeča luč že gori, to pa Fittipaldi pred mano razume kot znak za drastično zmanjšanje brzine: plane na bremzo, jaz komaj ustavim in potem se vsi skupaj, prav počasi kot pogrebna procesija (meni skoraj crkne diesel), vlečemo do semaforja.
BUS/TAXI špura saved my life
Opisano semaforsko vajo bi tako ponavljali tja v nedogled, če ne bi meni prekipelo in bi njega in še pet takih manjdeljcev lepo prehitela po pasu za avtobuse in taksije. Ma me nič ne briga, tudi kazen plačam, če je treba, samo takih tepcev pa navsezgodaj zjutraj res ne mislim prenašat! Pa saj nimam 250 let življenja na razpolago!!!
Nedeljski sprehod v avtu
Vsakdo, ki se je kdaj v nedeljo zjutraj peljal po kateri od ljubljanskih ulic ve, da je to najboljši opis početja, ki ga ponosni lastniki garažiranih, spoliranih in v vato zavitih avtomobilov takrat izvajajo. Ja pa kaj je z vami?! A bo treba nazaj v avtošolo in prometne znake ponovit, ali kako?! Če je na znaku omejitev 50 ali – bognedaj! – 70, to ne pomeni, da je vožnja 40 na uro in manj okej!! Čeprav je nedelja, to še ne pomeni, da nameravam polovico dneva zapraviti za sedenje v kišti in testiranje mojih živcev, koliko idiotizmov na tekoči kilometer prenesejo!
Policaj v avtu
Popolna mentalno-motorična blokada. Nekaj podobnega se zgodi, ko Slovenček v zgloncanem avtu zagleda pred sabo, ali na voznem pasu poleg sebe, policijski avto. No, potem smo pa v riti! Seveda najprej zmanjša brzino, tako da vozi tam nekje 10 do 15 km/h manj od gospoda policaja (ki pa že itak vozi malo bolj počasi od omejitve, ker se pač med vožnjo pogovarja po mobitelu in se ravnokar prav na široko nečemu reži). Tako se pač sprijaznim z idejo, da se bom nekaj minut svojega dragocenega življenja zapravila za panoramsko vožnjo po novi in popolnoma ravni avtocesti med Novim mestom in Krškim vozila 90 km/h, vsaj dokler “sprehajalec v avtu” na prehitevalnem pasu pred mano ne dojame, kaj – za vraga! – pomeni moje bestialno, na robu živčnega zloma blendanje.
______
Pod črto
Priznam: ne sodim ravno med najbolj strpne voznike (ja, trobim in blendam tudi avtošolam!), tudi ponosna lastnica štirih minus točk sem (poskus šarmiranja policaja [ki odlično deluje na Hrvaškem!] se je izjalovil takoj, ko sem v čevljih s peto stopila iz avta in bila od gospoda v uniformi za nekaj centimetrov višja), s svojimi finančnimi donacijami pa sodim med zveste sponzorje naših policijskih sil (na moj račun bi si lahko privoščili malo lepše uniforme, pa policistkam bi lahko tudi dali ukrojit malo bolj ženstvena oblačila – naj gredo vsaj v Anglijo v okviru strokovne ekskurzije pogledat, kako seksi policistke imajo tam!). Če bi zavijalci-svojih-avtomobilov-v-vato vozili malce bolj živahno in z glavo pri stvari, tudi nam nestrpnežem ne bi neprestano padala tema na oči!
