Press PLAY!

Čeprav nisem ravno velika ljubiteljica new year's resolutions v stilu "samo še tole čokolado zmažem, potem pa zares" in "letos pa res dokončam doktorat, čutim na vodi", je naneslo, da sva se ravno takoj po novem letu z D-jem* prav nemarno spričkala (opa! brez panike – pri nama je tovrstna dejavnost izredno koristne narave, saj se iz tega navadno rodijo nove (beri nore) ideje), kar je pripeljalo do ključne odločitve, ki je botrovala nastanku tega bloga.

Pogovor je potekal približo takole.
(dramatis personae: A=gospa D=gospod)

A: "Dost mam tega! Cele dneve garava pa sam lukne flikava nonstop! Pa še ta vreme! Se sploh ne spomnem več kako sonce zgleda!" (da bi podkrepila svoje besede besno hodi gor in dol po 24,7 m2 podstrešni garsonjeri, vmes prečekira mejl in seveda ali na BlackBerryju (ah, brez njega ne zna več živet!) morda ne utripa rdeča LED lučka = nov mejl ali SMS)
D: "Pa daj pomiri se, kaj ti je že spet?! Misliš, da je meni všeč tole vse skupaj?! Jaz vem kaj tebe matra: tale vreme!"
A: "Ja res je! Dost mam tega! Še posebej pa tega!" (ob tem stopi do okna, potegne gor roleto in pokaže na debele deževne s snegom pomešane kaplje na steklu strešnega okna)
D: "Iz leta v leto si bolj grozna!"
A: "Joooooj! Jaz bi najrajš nekam šla! V tem blatnem dolu bom še splesnela!"
D: "Okej, okej! Tud men je že tega zadost! Pa pejva! Kam pa?"
A: "Ma ne vem! V Barcelono! V Maroko! Ma zarad mene lahko tudi v Avstralijo!"
D: "Okej! Saj jaz sem tako že pred leti razmišljal, da bi šel dol ..."
A: "Ja, jaz tud. Zakaj pa nisi nič rekel?!"
D: "Ja zakaj pa nisi ti?"

In tako, dragi moji, sva prišla do skupnega zaključka, da si pravzaprav oba že par let potihem želiva isto (mega! toliko o vzornih medpartnerskih odnosih) – seliva se v Avstralijo. Plan: načelno za stalno.

Pa da ne bo kdo fantaziral, da dejstvo, da sva oba arhitekta pomeni, da se valjava v denarju. Pha! ne vem od kod ta fama, da arhitekti živimo dobro. Morda iz trapastih holivudskih filmov, kjer poznajo samo 3 poklice: zdravnik, pravnik in arhitekt – seveda en bolj nesramno bogat od drugega. Arhitekti smo v resnici tisti naivneži, ki menimo, da bo svet lepši in ljudje srečnejši, če bomo vsi skupaj živeli v lepem urejenem okolju in stanovali v toplem in prijaznem domu. Tisti frajerji, ki "malo rišejo" pa cele kupe denarja zaslužijo. Ker se že nekaj let ne premakneva z mrtve točke, sva se odločila, da spakirava kufre in greva. V Avstralijo, če bo le mogoče v Sydney. Ali Melbourne.

Naj se igra začne. Press PLAY!

* D = moj dragi mož