Srednji vek!

Dan brez avta!!!! Kakšna neumnost!
Hvalabogu v Adelaide, kjer bova zaradi State Sponsored vize štartala avstralski del najinega življenja, te oslarije še nimajo. Kljub temu BISA (Bicycle Institute of South Australia) intenzivno razmišlja o tem "čudovitem" dogodku in s peticijami zbira podpise, da bi ga uvedli tudi pri njih. Pri tem se sklicujejo na odlične evropske prakse: "... Car free days have been held frequently in recent times, particularly in European cities to demonstrate that the city streets can have additional purposes than as carriageways for cars and other motorized transport ..." Yeah right! Kar pridite pogledat kako to izgleda pri nas, na primer v Ljubljani.

V Evropi, od koder je k nam pricurljala ta "odlična" ideja o European Mobility Week (pri nas hvalabogu samo en dan!), so nafantazirali, da na ta dan "one can rediscover the pleasure of walking around one’s own town undisturbed" in da naj bi ta akcija"encourage increased pedestrian and human powered transportation, particularly bicycles". Hahaha! V Ljubljani?! No, pa se malo pozabavajmo s tem.

D-day:
22. september, torek

Obveznosti:
7.00: telovadba
8.00: zajtrk z D-jem v mestni kavarni
+/- 9.00: služba (jaz se iz kavarne sprehodim čez cesto, D odpelje 10 km severno od centra mesta)
11.00: sestanek na drugem koncu mesta
15.00: poberi nečakinjo v vrtcu
20.00: modna revija na grajskem hribu

Zabava se začne že zjutraj ob 5:45, ko začnem pripravljat zajtrk in brskat po omari. Vreme in jutranje temperature testiram kar v pižami/spalni srajci (hmmm...) na terasi. Kaj, hudiča, naj oblečem?! Moj profesionalen, z dolgoletno kariero modne urednice podprt izbor naj bi bil odgovor na naslednje zahteve:
- 4 med seboj popolnoma nekompatibilne dejavnosti
- jutranjih +5 °C
- popoldanskih +25 °C
- pomemben sestanek (kjer moram napraviti dober vtis)
- par uric s 3,5-letno nečakinjo (kjer obstaja možnost, da moram po razbitem asfaltu letati za malo biciklistko, ki se teti, ki teče za njo v petkah, smeji kot navita)
- večerni VIP dogodek (kjer obstaja možnost, da se znajdem pred fotografskim aparatom in se čez par dni pojavim v kakšnem opravljivem cajtengu pod rubriko "modni minus tedna")

("mamljiva" alternativa št. 1)
Prvi predlog naših vrlih evropskih ekologov je kolo.
Kako naj na ubogo Rogovo kolo z enim samim prtljažnikom spravim naslednje:
1 x veliko torbo športne opreme
1 x torbo za laptop in mapo s službenimi papirji
1 x damsko "torbico" (velikosti večjega hlebca kruha)
1 x vrečko z malico
1 x sebe v ozkem krilu in visokih petah
Po mojem ne bi prišla niti do prvega krožnega križišča (beri 200 metrov stran od vhodnih vrat), kaj šele mimo/preko vseh gradbišč, ki si jih je omislil naš vrli župan. Idejo seveda opustim, saj imam občutek, da so možnosti mojega preživetja premajhne.
Statistika:
- čas kolesarjenja od doma do službe – jaz: 20 minut
- čas kolesarjenja od doma do službe – D: 60 minut
(kako bi se s kolesom spopadla z ostalimi opravki, se mi ne sanja niti v najhujši nočni mori, še manj kako to izvedeš na deževen dan)

("mamljiva" alternativa št. 2)
Drugi predlog naših vrlih evropskih ekologov je avtobus.
Haha! Saj nisem nora! Izkušnja minulega tedna, ob kateri me je srečala pamet (količina opreme približno enaka kot v poglavju "mamljiva" alternativa št. 1) to samo potrjuje:
Avtobus mi seveda pobegne pred nosom. Fensi najnovejši izum našega mesta = digitalni prikazovalnik voznega reda, pravi, da naj bi naslednji prišel čez 15 minut. Čakam in zabijam dragoceni jutranji čas. Klopca na postaji je tako umazana, da se mi vse torbe, kaj šele jesenski plašč, preveč smilijo, da bi jih odložila. Torej kvihtam celih 12 minut. Pride avtobus in k sreči je šofer – ki sicer, že skrajno nejevoljen, skoči iz avtobusa, da si na končni postaji lahko privošči čik-pavzo – vsaj toliko kul, da mi dovoli, da preostale 3 minute do štarta počakam na busu. Štartamo in divja jaga se začne! Šofer vozi kot nor, z vsemi štirimi se fiksiram med sedež, okno, tla in oprijemalni drog. Na ovinkih lovim torbe in pomislim, da bi (ali pa so ga) tega šoferja gotovo odpustili, če bi vozil sadje in zelenjavo, saj bi naložil slive, jabčke, paradajze in paprike, na cilj pa pripeljal ajvar in marmelado. Kako se mi bo uspelo med tem rallyjem prebiti do vrat, se ob izstopu ne spotakniti in pasti ter ob tem ohraniti še nekaj elegance, raje sploh ne razmišljam.
Statistika:
- čas fijakanja z busom od doma do službe – jaz: 15 minut (pribitek za čakanje in pešačenje: 20 minut)
- čas fijakanja z busom od doma do službe – D: 60 minut (pribitek za čakanje in pešačenje: 30 minut)
(večina ostalih opravkov bi najverjetneje skenslala, predvsem večerni dogodek, saj bi najverjetneje omagala že po večerni risanki ob 19.00 pri nečakinji doma, če mi – v primeru dežja – ne bi že zjutraj odpadla vsaj ena roka)

(špilferderberjeva realnost)
Odločiva se za avto. Jaz prešpricam jutranjo telovadbo, na kavo se odpraviva v kavarno ob eni od glavnih mestnih vpadnic, ki ima veliiiiko parkirišče. Čez pol ure najinega že skoraj obrednega jutranjega quality time with your spouse, se odpeljeva (beri: presediva naslednje pol ure v po-polžje-premikajoči-se koloni) do barikad – čim bližje moji v samem središču mesta locirani službi. Prepešačim tistih 600 metrov, bentim nad zanič tlakom, trapastimi mrežami za odvodnjavanje, granitnimi kockami in fugami med kamnitimi tlakovci – vse našteto = smrt za čevlje z visokimi petami (in potem ni popolnoma nič čudnega, da moji prijatelji iz tujine ob vsakem obisku Ljubljane komentirajo, kako grde in funkcionalne čevlje nosijo Slovenke!*). Ura je že 9.00 preč, a sicer živahna ulica tokrat izgleda kot mesto duhov: NIKJER NIKOGAR! Razen namrdnjenih prisilnih pešcev in par požrtvovalnih kolesarjev, ki imajo tako kot jaz, službo v mestu, ni nikjer nikogar. Trgovine, knjigarne, lokali – prazni. Obup! Kot da sivo jutro že samo po sebi ne bi bilo dovolj zamorjeno. Zato pa prodajalke in natakarice postavajo pred vhodnimi vrati in ob take-away plastični kavi uživajo v svojem najverjetneje že n-tem jutranjem čiku ...

(... kako pametna je naša!)
Prepričana sem, da dan brez avta še zdaleč ni prava rešitev. Pobudniki tovrstnih neumnosti bi morda lahko začeli razmišljati o hibridnih ali celo električnih vozilih. Če ne bi tako zagrizeno kolesarili cele dneve, bi morda zasledili novice iz letošnjega avtomobilskega sejma v Frankfurtu, kjer je svoje nove električne modele predstavil celo Renault. Zdaj vsaj vem, s čim bova zamenjala najin seksi megane. Seveda, če jih bodo Avstralci dovolj hitro uvozili ...

* info za vse Ljubljančanke, ki pohodnim minam navkljub še vedno vztrajajo in prisegajo na čevlje z visokimi petami: odličen, cenovno korekten in zelo prijazen čevljar, ki vam bo saniral vse, še tako poškodovane "žrtvice", se nahaja tukaj: Mali trg