23. septembra DIAC objavi New Priority Processing Directions – novo prioritetno listo obdelave vlog. Jo pridno prebereva in seveda kmalu ugotoviva, da sva spet nekje vmes – tako nekje pri repu tistih, ki se obdelujejo prednostno. Vprašava agentko, pa tudi ona ne ve natančno.
Med FAQ (ali v konkretnem primeru kar po domače – FAK!) najdeva tole:
“...If your nominated occupation is not on the CSL and you have applied for an offshore GSM visa or intend to apply for an offshore GSM before the end of 2009, it is unlikely that your visa will be finalised before the end of 2012...”
2012!?!?! Pa a ste normalni?! In to še konec leta 2012!!! To se pravi še efektivna 3 leta gnitja na status quo!! Pa saj se mi zmeša!!! Pa tako dobro nama je šlo! Vsak del procedure hitreje, kot je običajno! Sva računala, da bova za valentinovo 2010 dobila eno super darilo = vizo! Če ne takrat pa najkasneje za moj rojstni dan (obstaja sploh boljše darilo za 40. kot je nalepka, ki ti omogoči nov začetek?)
Upava seveda na najboljše, češ, saj sva že dovolj daleč v proceduri. Tolaživa se z dejstvom, da sva dobila State Sponsorship in potiskava pod tepih neprijetno dejstvo, da arhitektov ni na listi nabolj zaželenih poklicev v Avstraliji (CSL-list). Potem pa kot strela z jasnega sredi novembra takle agentkin mejl*:
“...Today I received the attached letter from DIAC with the advice that processing priorities have again changed. While the date of effect has been listed as 23 September 2009, it has taken a month and a half for DIAC to send out the official letters.
While it seems that Sponsored applications where an application is not on the Critical Skills List, such as yours, will still receive priority after Employer Nomination Scheme applications and Critical Skills List occupations, the expected date for a decision on offshore non-CSL applications has been extended to 2012...”
Objaviva dan žalovanja in “umreva” za kakšen teden, dva. Potem se za silo pobereva in začneva razmišljat o variantah ...
Varianta 1
A: “Kaj pa prekvalifikacija poklica? Urban Planner je na listi.”
B: “Traja dve leti in pol, pa cel kup denarja, pa celotno proceduro je treba še enkrat začeti, vse na novo vložiti, kar posredno spet pomeni celi kup denarja. Ne.”
Varianta 2
B: “Kaj pa če jaz končno končam doktorat, pa v enem letu dobim nov naziv, ga nostrificiram kot arhitekt/urbanist in vložimo na mene? Pa še par bonus točk dobiva več na višjo stopnjo izobrazbe.”
A: “Mah ... To tudi stane ... Pa še enkrat vso to proceduro, pa takse, provizije, ...”
Varianta 3
A: “Kaj pa Kanada?”
B: “Ma kaj si nor?! V oni večni led, sneg, mraz in veter?! Ni govora!”
Varianta 4:
A & B enoglasno: “Kaj pa Nova Zelandija?”
A & B enoglasno: “Prima! Plan B.”
Na hitro preveriva pogoje, njihove prednostne liste, točkovanja, presrfava in pregooglava deželo, mesta, zgodovino, pa vreme seveda (uh, ... no ja ... če ni boljšega, bo moralo bit tudi 10 °C pozimi in penzionističnih 25 °C poleti OK ... vsaj za par let), izbereva agencijo in si dava narest izračun možnosti za pridobitev vize in morebitni plan. Ko nama to pripravijo, ugotoviva:
a) da sva lahko z nekaj sreče, če malo pohitiva in izrabiva čim več papirjev, ki jih že imava, ob koncu 2010 že v NZ;
b) da je pa provizija agenta 9500 NZ$ (kar znaša cca 4750 EUR! – a se hecate?!**) malce preveč.
Odločiva se, da bova delala sama, s pomočjo nasvetov parih sotrpinov, ki so proceduro nabiranja papirjev in bonganja z uradniki na kiwi-migracijskih uradih že dali skoz (hvala Domen!).
Torej: 3... 4... zdaj!
Auckland – here we come! Se bom pač namesto srfanja in vinogradništva učila bordat pa jadrat.
(prilagam še slikico, ki zdaj krasi ozadje zaslona mojega BB-ja)
(Izposojeno na blogu Eye on Auckland)
* Nauk: stvari ni dobro pometat pod tepih, ker, ko se jih preveč nabere, nastane bula, ob katero se nekega lepega dne spotakneš in se zvrneš po tleh kolikor si dolg in širok.
** Lahko si mislite, da se nisem mogla zadržat in sem ženski/potencialni agentki, ki si je najverjetneje že ogledala par stvari, ki si bi jih lahko kupila po najinem nakazilu, povedala svoje – sicer zelo prijazno, a vendarle: da je njihov velecenjeni agent’s fee v primerjavi s cenami same vize, najemnin v Aucklandu, plač in nenazadnje povratne letalske karte Evropa-NZ malce previsok. Pa mi je, packa arogantna!, odgovorila takoj naslednji dan:
“...That is perfectly alright. We do appreciate you may find our services expensive, but all I can say is it is worth every penny...”
No, pa poglejmo: 1 penny (UK£) je vreden približno 2 centa (NZ$), 475000 pennyjev pa je občutno preveč! Pha! Banda agentska!
