How to Convert Slovenian Architect into Australian One

Končno! Zajeten kupček papirologije za Skills Assessment sva končno spakirala v kuverto velecenjenega DHL in jo poslala Down Under. In zdaj se začenja prva etapa mojega spoznavanja z aktivnostjo s katero si doslej nisva bili preveč domači – s POTRPEŽLJIVOSTJO. Zdaj nama namreč ne preostane drugega kot čakanje na odločitev najinih dragih avstralskih kolegov iz Architects Accreditation Council of Australia da odločijo, ali naš ljubi arhitekturni faks na Grabnu producira dovolj dobre arhitekte za arhitektov željno avstralsko klientelo. Torej: 120, 119, 118, ... dni do rezultatov. Jupi-ja-je!

Da pa ne bi kdo mislil, da je bilo nabiranje papirjev enostavno! Kje pa!? A zdaj ne bom razpredala o tem, ker je še bolj dolgočasno od te večne zime, ki traja že od oktobra lani in neštetih odtenkov sive in brezvremenskega stanja. Povedala pa bom to, kar mi že par dni leži na duši: o gospodi prevajalcih, ki si – milo rečeno – privoščijo malce preveč arogance kot bi se zanje in za njihove vrtoglave cene spodobilo.
V silem zagonu moje nove voge = D-jeve osebne tajnice, prebrskam net. Naredim analizo rezultatov, ki jih izpljune google in izberem finalista: prevajalsko agencijo za sodno overjeni prevod. Prepišem naslov in si namesto kosila privoščim nekaj telovadbe – odnesem papirje v prevod. Najprej me skoraj zabriše skozi zaprta masivna vrata, ko mi tip pove ceno. Mega! Pogoltnem kepo krivice in se, ko si malo opomorem, zmenim za deadline – "Jutri popoldan, če ne, najkasneje v petek zjutraj. Vas bomo poklicali," mi zatrdi tip, ki za svojo pisalno mizo sedi kot kakšen mafijski consigliere med tem, ko si njegov že malce osiveli koker španjel veselo drgne svoje krzno ob moj črn plašč, štumfe, ... Že tako "obožujem" pse, še posebej pa dejstvo, da bom zdaj polna dlak. Fuj!

Mine en dan, gospodje pa še vedno prevajajo kot nori (koliko besed je na diplomi s faksa? 50? 47?) , kliče seveda nihče. Petek zjutraj. Ker se nič ne zgodi, začneva gnjaviti midva. Prav flegma nama odgovorijo, da prevod seveda še ni narejen in da bo najverjetneje v ponedeljek. Nama pa kar lasje pokonci, zaradi njihove arogance prekipi celo D-ju = poosebljenju potrpežljivosti. "Zdaj bodo pa videli!" reče, ko se slišiva po telefonu. "Izpisal sem si vse njihove telefonske številke in jih bom gnjavil ves dan! Do štirih popoldan imam čas!"
Ko ob pol štirih popoldan iz avta znova pokliče prevajalsko trdnjavo ("Glej, da boš prijazen! Če hočeš bit zoprna stranka, moraš biti vedno ledeno hladno prijazen," mu težim med tem ko čaka, da kdo dvigne telefon). Ne morem verjet, ko mu gospa na drugi strani telefona pove "PREVOD JE GOTOV". Da si ne bi premislili in zaprli štacuno prej kot piše na vratih, greva takoj tja (bližnjica, da se izogneva rush hour: 3x prekršek, vsak za cca 70-100 EUR).
Vstopim. Ostareli koker španjel si spet obriše odvečne dlake v moj črn plašč, – yeah stari! make my day! –, gospodi prevajalcem pa se oči skoraj skotalijo na parket, ko zahtevam račun za njihovo težko intelektualno delo (dobim listek iz paragonskega blokca kakršne smo kot otroci uporabljali, kadar smo se igrali trgovine). Če priznam, hočem račun predvsem zato, ker mi gre STRAŠNO na živce, da moram plačati z gotovino! Barabe monopolistične! Po mojem so po količini garanja in tarifah takoj za notarji!
V avtu pogledam račun: D-jevo ime je napisano popolnoma narobe. Priimek tudi. Pogledam prevod: najdem en zatipk – če bi bilo kaj drugega kot le v malo spremenjena velika začetnica, bi šla nazaj, tako pa se sprijaznim z njihovo "popolnostjo", pogoltnem svoj bes in ... "Kaj je danes za kosilo?"