Adelaide – Here We Come!

Ma ne morem verjet!
Tole bo najkrajši post na tem blogu.

DOBILA SVA VIZO ZA AVSTRALIJO!

Zjutraj v dvigalu v službi preberem agentkin mejl.
Že ob subjectu me zvije: “Visa approval!”
Mal se mi že vrti, a še vedno uspem na hitro prebrati in dojeti ključne besede sporočila:
“...It is with great pleasure that I attach your visa approval. Congratulations!!
You have been given until September 2010 to enter Australia as Permanent Residents...”

Wow! A to je zdaj to, ali kaj?! Noro!
Enkrat do 3. septembra 2010 se morava z vsem coknpokom privlečt v Avstralijo.

Ker še vedno nisva mogla verjet, da sva imela tako blazno srečo, sva seveda preverila tudi na DIAC. Res je! In takole izgleda njihov raport:




Uh, moram kar nehat ...
Madonca sem happy! Še bolj pa najbrž moj brat, ki sem ga zbudila navsezgodaj zjutraj, mama H je najbrž še vedno malo omotična, da o D-ju, ki mi sprva, ko sem prikolovratila navsezgodaj nazaj domov iz službe, sploh ni verjel!

There Will Be a Slight Delay in Takeoff. Please Enjoy Some Refreshments!

No, ... takole je bilo.
23. septembra DIAC objavi New Priority Processing Directions – novo prioritetno listo obdelave vlog. Jo pridno prebereva in seveda kmalu ugotoviva, da sva spet nekje vmes – tako nekje pri repu tistih, ki se obdelujejo prednostno. Vprašava agentko, pa tudi ona ne ve natančno.

Med FAQ (ali v konkretnem primeru kar po domače – FAK!) najdeva tole:
“...If your nominated occupation is not on the CSL and you have applied for an offshore GSM visa or intend to apply for an offshore GSM before the end of 2009, it is unlikely that your visa will be finalised before the end of 2012...”

2012!?!?! Pa a ste normalni?! In to še konec leta 2012!!! To se pravi še efektivna 3 leta gnitja na status quo!! Pa saj se mi zmeša!!! Pa tako dobro nama je šlo! Vsak del procedure hitreje, kot je običajno! Sva računala, da bova za valentinovo 2010 dobila eno super darilo = vizo! Če ne takrat pa najkasneje za moj rojstni dan (obstaja sploh boljše darilo za 40. kot je nalepka, ki ti omogoči nov začetek?)

Upava seveda na najboljše, češ, saj sva že dovolj daleč v proceduri. Tolaživa se z dejstvom, da sva dobila State Sponsorship in potiskava pod tepih neprijetno dejstvo, da arhitektov ni na listi nabolj zaželenih poklicev v Avstraliji (CSL-list). Potem pa kot strela z jasnega sredi novembra takle agentkin mejl*:

“...Today I received the attached letter from DIAC with the advice that processing priorities have again changed. While the date of effect has been listed as 23 September 2009, it has taken a month and a half for DIAC to send out the official letters.
While it seems that Sponsored applications where an application is not on the Critical Skills List, such as yours, will still receive priority after Employer Nomination Scheme applications and Critical Skills List occupations, the expected date for a decision on offshore non-CSL applications has been extended to 2012...”

Objaviva dan žalovanja in “umreva” za kakšen teden, dva. Potem se za silo pobereva in začneva razmišljat o variantah ...

Varianta 1
A: “Kaj pa prekvalifikacija poklica? Urban Planner je na listi.”
B: “Traja dve leti in pol, pa cel kup denarja, pa celotno proceduro je treba še enkrat začeti, vse na novo vložiti, kar posredno spet pomeni celi kup denarja. Ne.”

Varianta 2
B: “Kaj pa če jaz končno končam doktorat, pa v enem letu dobim nov naziv, ga nostrificiram kot arhitekt/urbanist in vložimo na mene? Pa še par bonus točk dobiva več na višjo stopnjo izobrazbe.”
A: “Mah ... To tudi stane ... Pa še enkrat vso to proceduro, pa takse, provizije, ...”

Varianta 3
A: “Kaj pa Kanada?”
B: “Ma kaj si nor?! V oni večni led, sneg, mraz in veter?! Ni govora!”

Varianta 4:
A & B enoglasno: “Kaj pa Nova Zelandija?”
A & B enoglasno: “Prima! Plan B.”

Na hitro preveriva pogoje, njihove prednostne liste, točkovanja, presrfava in pregooglava deželo, mesta, zgodovino, pa vreme seveda (uh, ... no ja ... če ni boljšega, bo moralo bit tudi 10 °C pozimi in penzionističnih 25 °C poleti OK ... vsaj za par let), izbereva agencijo in si dava narest izračun možnosti za pridobitev vize in morebitni plan. Ko nama to pripravijo, ugotoviva:
a) da sva lahko z nekaj sreče, če malo pohitiva in izrabiva čim več papirjev, ki jih že imava, ob koncu 2010 že v NZ;
b) da je pa provizija agenta 9500 NZ$ (kar znaša cca 4750 EUR! – a se hecate?!**) malce preveč.
Odločiva se, da bova delala sama, s pomočjo nasvetov parih sotrpinov, ki so proceduro nabiranja papirjev in bonganja z uradniki na kiwi-migracijskih uradih že dali skoz (hvala Domen!).

Torej: 3... 4... zdaj!
Auckland – here we come! Se bom pač namesto srfanja in vinogradništva učila bordat pa jadrat.
(prilagam še slikico, ki zdaj krasi ozadje zaslona mojega BB-ja)



(Izposojeno na blogu Eye on Auckland)

* Nauk: stvari ni dobro pometat pod tepih, ker, ko se jih preveč nabere, nastane bula, ob katero se nekega lepega dne spotakneš in se zvrneš po tleh kolikor si dolg in širok.
** Lahko si mislite, da se nisem mogla zadržat in sem ženski/potencialni agentki, ki si je najverjetneje že ogledala par stvari, ki si bi jih lahko kupila po najinem nakazilu, povedala svoje – sicer zelo prijazno, a vendarle: da je njihov velecenjeni agent’s fee v primerjavi s cenami same vize, najemnin v Aucklandu, plač in nenazadnje povratne letalske karte Evropa-NZ malce previsok. Pa mi je, packa arogantna!, odgovorila takoj naslednji dan:
“...That is perfectly alright. We do appreciate you may find our services expensive, but all I can say is it is worth every penny...”
No, pa poglejmo: 1 penny (UK£) je vreden približno 2 centa (NZ$), 475000 pennyjev pa je občutno preveč! Pha! Banda agentska!

Dionizove fešte – 2. del

Preden prevekslava na novozelandska vina (Dragi bralec! Se sprašuješ zakaj?! kako? kdaj?! - odgovori na vsa ta in še mnoga druga vprašanja sledijo v naslednjem postu), še drugi del in vinum veritas australis.
Med tem ko midva počasi zaključujeva degustiranje “bajne” ponudbe avstralskih vin v naših trgovinah, pa jaz takrat, ko se mi ne da delat (kot na primer v temle trenutku, ko namesto, da bi prevajala, bluzim po netu), brskam po avstralskih vinskih sajtih.
Kar hitro mi je postalo jasno, da pri nas prodajajo kislice, iz katerih Avstralci najverjetneje delajo kis. Čista beda. Tako, da bova po tem, ko bova oddegustirala flaške, ki jih imava doma, najverjetneje nehala financirat slovenske uvoznike teh čudnih sort avstralskih vin, od katerih niti enega nisem našla na sajtih vinskih ter vinogradniških združenj in združenj ljubiteljev in poznavalcev avstralskih vin.

Sem pa naklikala par izredno zanimivih zadevic. Prilagam 3 za pokušino.

Ten Minutes by Tractor
Vinarija, ki bi mirno lahko zmagala na svetovnem tekmovanju za najbolj zabavno ime. Če bi kdaj iz arhitekturno/uredniških vod morala presedlati v vinske (o čemer, priznam, kar pogost razmišljam), bi mi bilo prav zabavno delat za takele odbitke.

Montalto
Čista fensijada od A do Ž, kjer se hvalijo z odličnimi (lepo zapakiranimi in postreženimi) vini in olivnim oljem. Če mojim oboževalcem kdaj zmanjka idej, kam bi me peljali ... a tiny hint, darlings!

Yarra Valley
Košček Istre za zdravljenje domotožja na južni hemisferi. Kombinacija omamljanja z vinom in naravo, trekkinga ter globokega vdihovanja svežega zraka.

In zdaj k vinom. Tokrat samo trije, ker sva s tem bolj ali manj obdelala celotno topodročno ponudbo pri nas. In še opozorilo: vsaka podobnost s promocijo vin proizvajalca Jacob’s Creek je zgolj naključna. No animals were harmed in making this post.

1. Jacob’s Creek
Shiraz Cabernet Sauvignon 2004
Barossa Valley, South Australia
http://www.jacobscreek.com/



S čim se hvalijo?
“Deep crimson red with purple hues. Rich berry and plum fruit integrated with subtle cedar and coffee characters. Generous, medium bodied palate, showing complex cherry and berry fruit characters, with soft yet persistent tannins, leading to a balanced finish.”

Midva se popolnoma strinjava, zato je v najinem hladilniku že kakšna šesta po vrsti steklenica tega vina.


2. Jacob’s Creek
Shiraz Rosé
Barossa Valley, South Australia
http://www.jacobscreek.com/



Za letnik 2007 sami pravijo tole:
“Variable weather conditions were encountered during the ripening period, with the extreme heat wave conditions of mid January giving way to heavy rain periods during the early part of February. As harvest approached weather conditions were generally cool to mild with only few days of intermittent rain. Shiraz grapes were un-affected by the vagaries of the weather.
The generally cool end of season allowed a long but progressive sugar accumulation in the berry, which optimised the sweet and spicy raspberry characters of Shiraz at harvest. Jacob's Creek Shiraz Rose captures both the rich berry fruit flavours of the warmer grape growing districts with the structure and spice from the cooler Shiraz regions.”

Midva sva tale rose probavala v vročih septembrskih dneh, tako da sva ga konzumirala lepo ohlajenega pred kosilom. Ko se je malce segrel, je postal namreč vse prej kot užiten. In okus? Sadjast. Dišeč. Zelooo lepe barve.

3. Jacob’s Creek Three Vines
Shiraz Rosé
Barossa Valley, South Australia
http://www.threevines.com/
(simpatičen sajt s še bolj simpatično animacijo grozdnih bunkic - njami!)



Midva nisva ravno velika ljubitelja belih vin, a sva se za enega le žrtvovala. Bil je kar korekten, čeprav se z našimi slovenskimi ne more primerjat. Oceno pa sva si sposodila kar pri strokovnjakih na vinskem sajtu:
“Light yellow in colour. Moderately intense cantaloup, apricot, passion fruit and acacia flower aromas dominate the nose complemented with subtle citrus notes.”

Pa kaj je z vami in s tem granitom?!

Lep sončen jesenski dan. Odločim se, da se na poti proti domu sprehodim skozi stari del Ljubljane. NAPAKA! Kamorkoli pogledam, se gručica delavcev igra z granitnimi kockami! Res ne vem od kod ta nora ubrisanost ljubljanskih mestnih načrtovalcev na granitne kocke! Ali če citiram kar Mladino:
“Pogled na ljubljansko ulico, kjer delavci v polkrogih zamenjujejo stare kocke z novimi, nam dokazuje, da župan misli na nas.”

Pa poglejmo, kaj hudiča, granitne kocke so in za kaj naj bi se (V PRETEKLOSTI!!!) uporabljale. Pri nas so na voljo v štirih standardnih dimenzijah (5, 8, 10 in 18 centimetrske). Najpogosteje se uporablja osmica in desetica, katerih fuge najlepše in najmočneje zagrabijo peto čevlja (verjetnostni račun deluje nekako takole: dražji, ko so čevlji, večja je verjetnost, da bo peta po bližnjem srečanju s fugo kocke bolj uničena). Naši južni sosedje v Splitu (ki imajo očitno malo več občutka za to, kako se mestne ženske obuvamo že par stoletij) so davnega leta 2008 ugotovili tole:

“Granit je bio za promet kolima, za kopita konja i magaraca, a ovo bi trebala biti pješačka zona za talijanske ženske potpetice,” tako vsaj trdi Vjekoslav Ivanišević, projektant, ki si je zamislili prenovo Ulice olimpijaca (Ulica kralja Tomislava). Članku so priložili še celo slikico, ki več kot nazorno kaže, v čem je problem:



Jaz pa se ob tem sprašujem, kaj je našim mestnim veljakom, konzervatorjem in projektantom? Imajo morda kakšen poseben fetiš na grde platfusaste čevlje brez pet? Jih vzburjajo ženske v supergah in gojzericah? Birkenštokice s plutovinastim podplatom in rahlo razpokana koža na peti?

(Ljubica, tudi pomalani nohtki, stanje na prstkih in srebrn leder ne pomagajo. Try harder...)

Morda pa le za kakšnim vogalom čakajo, da se eni od nas, ki kljub vsemu vztrajamo v petah (min 12 cm!), ta zatakne med kocke in med tem, ko lovimo ravnotežje, ali bognedaj pademo, perverzno oprezajo, da se bo izpod krila zasvetil košček gole kože ali pa celo, če imajo še posebej srečen dan, čipkasti rob nogavic ali – uh, ta je že težka kategorija, ki bi mogla zaleči za par dni – pas nogavic?!
Čeprav je na žalost tudi hrvaška javnost, ki se ji ljubi s tem ukvarjat na internetu, precej zarukana, saj v nadaljevanju lahko čez par dni preberemo: “Na anketi objavljenoj na našem portalu je 79.3% bilo protiv uklanjanja grantinih kocki...” Glas ljudstva – pa kaj še!? – ziher samo tiste grde babe, ki v petah ne znajo hodit ali pa imajo pregrde noge, pa se bojijo, da se bodo njihovi moški (jih pomilujem, ker živijo s takšnimi zmaji) prepogosto ozirali za lepoticami v salonarjih in morda še celo prišli na dober okus in se ob pogledu na svojo drago vprašali “What the hell am I doing with THIS one here?!”

Glede na to, da je evropskih mest, v katerih ženska enstavno ne more bit nobel, razen če se nenehno vozi s taksijem od vrat do vrat (eden takšnih je London, ki me je razočaral na celi črti!), še kar precej, pa me je zanimalo, kako je s tem v Avstraliji. O Adelaide mi zaenkrat ni uspelo nagooglati nič takšnega, po čemer bi se dalo sklepat, kakšen je tlak na pločnikih (na vse pretege sem vrtela kamero in se trudila buljuti v tla tudi na interactive google map, pa zgleda, da je vse lepo poasfaltirano). Sem pa našla tale zanimiv sestavek iz Sydneya:

“SYDNEY City Council has to undertake essential repairs to Martin Place - because of women's shoes

Each week, scores of women are getting their heels caught in gaps in the deteriorating granite paving. Not only are they ruining expensive stilettos, the risk of injury has heightened.”

Za razliko od SLO scene, se znajde odgovor celo na blogu samega gospoda Shayneja Mallarda, sydneyskega mestnega svetnika:

“It’s great that the Sunday press take up the important issues confronting our city…but if you are wearing high heels and take a tumble in Martin Place then you would appreciate that this problem has been raised and acknowledged by Council. I have received several complaints from women about tripping over on our granite paths and after yesterday’s coverage more have come forward including an MP. It is a serious issue with the potential for a life long injury caused by falling hard onto the unforgiving granite.”

Tako da ... za pogled na takšne čeveljce (in vse ostalo, kar sodi vanje) bo pač treba v Ljubljani še malo počakati (gospodje, ki ste že v poznih 30-ih vam priporočam, da se na lov za pogledom na takšne čevlje raje zapeljete vsaj do Trsta ali Zagreba, ker jih v svojem življenju v naši dragi podalpski deželici najverjetneje ne boste ugledali). Tiste ponosne lastnice visokopetnega arzenala, ki takšne čevlje nosimo, paaa ... verjemite – v Stari Ljubljani nikjer ne strežejo tako dobre kave, da bi bilo zanjo vredno uničiti takše čevlje. In ne, tudi ni ga na svetu junaka, zaradi katerega bi se odpravile na tako vratolomen podvig. Well ... v skrajnem primeru se (poleti) lahko čevlje tudi sezuje, hehe!

Adelaide – City of Churches, Wine and Mass Murder

Gledava midva včeraj enega redkih na pozno popoldne in zgodnji večer gledljivih TV programov – ID Investigation Discovery. Odličen program za real-life kriminalke, poln gnijočih trupel, na pol razpadlih delov teles, premaknjencev z vsega sveta, ... je pa vse skupaj brez podnapisov, kar je odlično, saj tako vadiva svoje znanje angleščine (sicer malce dvomim, da nama bo dejstvo, da bo najin vokabular izredno bogat s termini iz vseh vrst kriminala in da bova besede kot so investigation, forensic analysis, corpse, interrogation, fraud, acid, decomposed bodies, district attorney, extreme forensics, insurance, without parole, deranged, ... stresala kot iz rokava, bistveno pripomoglo k najini arhitekturni karieri). No, včeraj zvečer sva tako ob kavi in marcipanu*pristala v družbi najhujših serijskih morilcev, natančneje “Australia’s most deranged minds”.
Ko zaslišim napovednik, v šali rečem D-ju: “Hahahaha, ziher so iz selo-moje-malo Adelaide!” Idejo zavrževa kot malo verjetno z “Ja, valjda!” in “Hahahaha!” ter “Yeah right! Najbrž bo spet nekje v QLD al pa NSW!” In potem oba najprej osupneva in potem zapadeva v huronski smeh, ko se oddaja začne z:
“To understand the horrific saga of Australia’s worst serial killing case, one must first go back in time. Back to a foreboding 1994 prequel: a grisly find at rural Lower Light, about 50 kilometres north of Adelaide, the South Australian capital.”

Zadeva mi seveda ne da miru, še posebej stavek “By 1994, South Australia already had a long, disturbing history of abductions and serial murders.” zato zjutraj malo pogooglam zadevo in pridem do vse prej kot turistično privlačnih idiličnih opisov.

Tako, da popolnoma verjamem stavku, s katerim vabijo turiste “Whether you want to party or relax on your next holiday, South Australia’s capital has it all.” – it definitely has it all! – in zelo lepo povabilo uradne SA government strani za nas migrante “Whether you’re relocating from overseas or interstate, we’re here to help you make the move to Australia’s friendliest, most liveable state.” Hm, me zanima kaj si o tem misli osem tipčkov, ki so vloženi v kislino v velikih plastičnih sodih končali v sefu zapuščene banke adelaidskega predmestja Snowtown. Tisti, ki ste to poučno oddajo zamudili, si povzetek zgodbe lahko preberete v temle članku: The Snowtown Murders.

Pa še malo pobrskam po netu in najdem prav zanimivo zgodovino mesta, v katerem nameravava, če bo šlo vse po sreči, vsaj dve leti poganjati korenine. Odlično! Slovenčke, ki se na smrt pijani radi vozijo in zaletavajo z avtomobili ali v pijanskem deliriju štihajo drug drugega po najbolj zakotnih vaseh te košato pogozdene podalpske vinorodne (in žganjerodne) deželice, bova več kot očitno zamenjala za vseh sort psihopate in premaknjence. Vzpodbuden je že začetek članka z naslovom Adelaide, City of Corpses:

“Laid-back Adelaide, the capital of South Australia with its population of one million, is small in comparison to most of the other capital cities of Australia. Rich in culture and beauty, Adelaide and its surrounding districts are responsible for some of the finest wines in Australia.
Throughout Adelaide, seemingly on every corner, are houses of worship of all denominations. For this reason Adelaide is referred to as the City of Churches. And they have never had to canvas for business. South Australians are notoriously reverent.

Adelaide’s Skyline

But there is an inexplicable dark side to Adelaide. Some are now choosing to call it the ‘City of Corpses’. And it is not hard to understand why. Per capita Adelaide and environs has recorded more of Australia’s most notorious crimes than any other Australian capital city. In the annals of Australia’s most horrific crimes, laid-back Adelaide's sinister past (and present) makes other cities look like Camelot.”

Za tiste, ki bi svoje znanje radi še poglobili, prilagam link na članek Paula B. Kidda. Bralcem tega bloga z občutljivim želodcem, slabimi živci in brez vodoodporne tipkovnice ali laptopa, pa branje tega članka dobronamerno odsvetujem.

* Če me bo moral kdo od vas kdaj podkupit, majhen namig: s temle marcipanom bo šlo kot po maslu: Niederegger. In sicer tale podvrsta: Weissbrot. Uspeh vašega podviga je premo sorazmeren z gramaturo omenjenega živila.

Dionizove fešte – 1. del

Glede na to, da se imava plan preselit v Adelaide, katere značilnost je tudi tole “Within a couple of leisurely hours by car from Adelaide lies Barossa Valley, South Australia wine country and one of Australia's best known wine regions”, bi bila prava sramota, da se pojaviva doli, s South Australia State Sponsorsed vizo v potnem listu in brez kakršnega koli lokalnega vinskega predznanja. South Australians so na svoje vinogradništvo zelo ponosni, ravno tako na bogato ponudbo lokalno pridelanega sadja in zelenjave, kar je super, saj bova kljub temu, da bova živela v milijonskem mestu, lahko jedla zdravo (seveda, če bova imela čas, da bova še naprej sama kuhala – which, by the way – I LOVE!*). “Naša” konkurenca tam doli bodo vinogradniki iz Victorie, NSW in nekaj malega iz West Australie, čeprav velja Barossa Velley za alfo in omego vinske regije, kar dokazuje tudi tale odlična vinska stran: Visitvineyards.com

Tako že par mesecev namesto domačih vin, pridno degustirava ponudbo avstralskih sort, ki jih je mogoče dobit v naših trgovinah. Lepo po istrsko-gorenjsko sva se lotila najprej takih, ki so malce bolj poceni. Razen sem in tja kakšne izjeme, je takšen pristop znova dokazal, da pregovor za malo denarja, malo muzike, še kako drži. No, pa poglejmo najprej najino low budget vinsko listo, ali Spomini na študentska leta.

1. Monty’s Hill
Shiraz & Cabernet Sauvignon 2006
Victoria

S čim se hvalijo na etiketi?
“Cherry, plum and blackberry flavors and a fine smooth palate.”
Char grilled meats, roast lamb with rosemary turkey or cheese.
Temp: 16-18 °C
Midva sva opazila, da pri sobni temperaturi diši kot single malt whiskey. Odlično! Začneš s kozarčkom pri kosilu in potem mirno nadaljuješ s še enim kozarčkom po kosilu in morda s še tretjim kasneje, ob gledanju večernega filma. Res – fantastičen vonj po hladnem pozno-jesenskem popoldnevu ob kaminu, ki se lahko zavleče v romantično noč ob kaminu ...

2. JJ McWilliam
Cabernet Merlot 2004
South Eastern Australia
www.mcwilliams.com.au

“Combination of Cabernet Sauvignon and Merlot creates a wine that is full of round ripe berries, yet soft in the mouth with a clean fresh finish,” pravijo vinarjevi copyrighterji.
Excellent with lamb and beef.
Ker sva vino kupila poleti, je bilo, ko sva ga natočila v kozarce, mogoče kanček prehladno, a je prijetno dišalo po malinovcu. Ko se je segrelo na pravo temperaturo rdečega vina, je dobil tisti značilen merlotast okus, ki mu jaz rečem okus po stari kleti. Najbolj seksi je bila pa barva vina v kozarcu – takšna, rahlo barrique rdeča s temno rjavkastim odtenkom.

3. Australian Bush
Petit Verdot Rosé 2008
South Eastern Australia

“Fresh fruity rose wine has hints of red berries and vanilla.”
(Yeah right! In your dreams, darlings, in your dreams ...)
Aperitive or fish and light meat.
Temp: 10 °C
Vino je totalna katastrofa! To se nama je zdelo že, ko sva videla ceno in etiketo, na kateri nisva mogla detektirat geografskega porekla. Sva ga pa vseeno kupila – tako lepe slikice kenguruja pač ne moreš kar ignorirat! Kljub temu, da je bil ubogi rosé ohlajen celo na kakšno stopinjo manj, kot priporočajo (tako pri nas v SLO v kakšnih lokalih poskušajo zakamuflirat zanič rdeče vino, kar na žalost v ljubljanskih kafičih sploh ni tako redka praksa!), pa se močnega vonja po alkoholnih hlapih ni dalo spregledat. Je bil pa aftertaste zanimiv – po gozdnih jagodah ...

4. Yellow Tail
Shiraz 2006
South Eastern Australia
discoveryellowtail.com

“Ripe cherries and strawberries, spice and vanilla aromas. Bold Shiraz wine is well balanced, with earthly tones and lingering fruit on the tongue.” Teorija. Kaj pa praksa?
Ker sva bila v času, ko je bila na vrsti degustacija tegale primerka, precej zaposlena, sva ga pokušala več dni, ob različni hrani. Vino ni bilo nič posebnega, en tak širaz bolj medlega okusa (kot na primer sloveniziran prebranac ali slovenizirana mehiška hrana – taka, bolj brez “jajc”), imel pa je zanimiv, raho grenak aftertaste. In – bognedaj da ga probaš povohati rahlo premrzlega – močan vonj po alkoholu ti useka do možgan!

5. McWilliam’s
Hanwood Estate
Shiraz 2005
South Eastern Australia
www.mcwilliams.com.au

“Showcasing the richness of Shiraz grapes from South Eastern Australia this vintage is full of black cherry flavours that linger with a long finish, complemented by oak and spice.”
Roasted lamb, grilled stakes, barbecued ribs.
Glede na to, da se ob šestih popoldne, ko se napol mrtva privlečeva iz službe, seveda nisva spravila delat roasted lamb, grilled stakes ali barbecued ribs, sva ga pač degustirala solo, lepo počasi, ob večernem filmu. Lahko rečem, da se par evrov več, ki sva jih odštela za buteljko, kar pozna. Vino je imelo okus po božičnem sadnem kruhu – fantastično! Po mojem bi se odlično podalo tudi k pečenim kostanjem (seveda pravih avtohtonih lovranskih, ne tistih gumijastih italijanskih, ki jih pečejo in prodajajo kot suho zlato na ljubljanskih ulicah) o katerih sanjam že odkar sem morala zaradi jutranjega mraza prvič letos na svoje seksi nožice navleči nogavice.

* O mojem zanimivem pristopu h kuhariji bom najverjetneje še enkrat kaj napisala – Nigella Lawson se lahko skrije pred mano! Well, ... ali pa ostane zraven in pomaga lupit krompir in mešat omake. ;) ;)

Srednji vek!

Dan brez avta!!!! Kakšna neumnost!
Hvalabogu v Adelaide, kjer bova zaradi State Sponsored vize štartala avstralski del najinega življenja, te oslarije še nimajo. Kljub temu BISA (Bicycle Institute of South Australia) intenzivno razmišlja o tem "čudovitem" dogodku in s peticijami zbira podpise, da bi ga uvedli tudi pri njih. Pri tem se sklicujejo na odlične evropske prakse: "... Car free days have been held frequently in recent times, particularly in European cities to demonstrate that the city streets can have additional purposes than as carriageways for cars and other motorized transport ..." Yeah right! Kar pridite pogledat kako to izgleda pri nas, na primer v Ljubljani.

V Evropi, od koder je k nam pricurljala ta "odlična" ideja o European Mobility Week (pri nas hvalabogu samo en dan!), so nafantazirali, da na ta dan "one can rediscover the pleasure of walking around one’s own town undisturbed" in da naj bi ta akcija"encourage increased pedestrian and human powered transportation, particularly bicycles". Hahaha! V Ljubljani?! No, pa se malo pozabavajmo s tem.

D-day:
22. september, torek

Obveznosti:
7.00: telovadba
8.00: zajtrk z D-jem v mestni kavarni
+/- 9.00: služba (jaz se iz kavarne sprehodim čez cesto, D odpelje 10 km severno od centra mesta)
11.00: sestanek na drugem koncu mesta
15.00: poberi nečakinjo v vrtcu
20.00: modna revija na grajskem hribu

Zabava se začne že zjutraj ob 5:45, ko začnem pripravljat zajtrk in brskat po omari. Vreme in jutranje temperature testiram kar v pižami/spalni srajci (hmmm...) na terasi. Kaj, hudiča, naj oblečem?! Moj profesionalen, z dolgoletno kariero modne urednice podprt izbor naj bi bil odgovor na naslednje zahteve:
- 4 med seboj popolnoma nekompatibilne dejavnosti
- jutranjih +5 °C
- popoldanskih +25 °C
- pomemben sestanek (kjer moram napraviti dober vtis)
- par uric s 3,5-letno nečakinjo (kjer obstaja možnost, da moram po razbitem asfaltu letati za malo biciklistko, ki se teti, ki teče za njo v petkah, smeji kot navita)
- večerni VIP dogodek (kjer obstaja možnost, da se znajdem pred fotografskim aparatom in se čez par dni pojavim v kakšnem opravljivem cajtengu pod rubriko "modni minus tedna")

("mamljiva" alternativa št. 1)
Prvi predlog naših vrlih evropskih ekologov je kolo.
Kako naj na ubogo Rogovo kolo z enim samim prtljažnikom spravim naslednje:
1 x veliko torbo športne opreme
1 x torbo za laptop in mapo s službenimi papirji
1 x damsko "torbico" (velikosti večjega hlebca kruha)
1 x vrečko z malico
1 x sebe v ozkem krilu in visokih petah
Po mojem ne bi prišla niti do prvega krožnega križišča (beri 200 metrov stran od vhodnih vrat), kaj šele mimo/preko vseh gradbišč, ki si jih je omislil naš vrli župan. Idejo seveda opustim, saj imam občutek, da so možnosti mojega preživetja premajhne.
Statistika:
- čas kolesarjenja od doma do službe – jaz: 20 minut
- čas kolesarjenja od doma do službe – D: 60 minut
(kako bi se s kolesom spopadla z ostalimi opravki, se mi ne sanja niti v najhujši nočni mori, še manj kako to izvedeš na deževen dan)

("mamljiva" alternativa št. 2)
Drugi predlog naših vrlih evropskih ekologov je avtobus.
Haha! Saj nisem nora! Izkušnja minulega tedna, ob kateri me je srečala pamet (količina opreme približno enaka kot v poglavju "mamljiva" alternativa št. 1) to samo potrjuje:
Avtobus mi seveda pobegne pred nosom. Fensi najnovejši izum našega mesta = digitalni prikazovalnik voznega reda, pravi, da naj bi naslednji prišel čez 15 minut. Čakam in zabijam dragoceni jutranji čas. Klopca na postaji je tako umazana, da se mi vse torbe, kaj šele jesenski plašč, preveč smilijo, da bi jih odložila. Torej kvihtam celih 12 minut. Pride avtobus in k sreči je šofer – ki sicer, že skrajno nejevoljen, skoči iz avtobusa, da si na končni postaji lahko privošči čik-pavzo – vsaj toliko kul, da mi dovoli, da preostale 3 minute do štarta počakam na busu. Štartamo in divja jaga se začne! Šofer vozi kot nor, z vsemi štirimi se fiksiram med sedež, okno, tla in oprijemalni drog. Na ovinkih lovim torbe in pomislim, da bi (ali pa so ga) tega šoferja gotovo odpustili, če bi vozil sadje in zelenjavo, saj bi naložil slive, jabčke, paradajze in paprike, na cilj pa pripeljal ajvar in marmelado. Kako se mi bo uspelo med tem rallyjem prebiti do vrat, se ob izstopu ne spotakniti in pasti ter ob tem ohraniti še nekaj elegance, raje sploh ne razmišljam.
Statistika:
- čas fijakanja z busom od doma do službe – jaz: 15 minut (pribitek za čakanje in pešačenje: 20 minut)
- čas fijakanja z busom od doma do službe – D: 60 minut (pribitek za čakanje in pešačenje: 30 minut)
(večina ostalih opravkov bi najverjetneje skenslala, predvsem večerni dogodek, saj bi najverjetneje omagala že po večerni risanki ob 19.00 pri nečakinji doma, če mi – v primeru dežja – ne bi že zjutraj odpadla vsaj ena roka)

(špilferderberjeva realnost)
Odločiva se za avto. Jaz prešpricam jutranjo telovadbo, na kavo se odpraviva v kavarno ob eni od glavnih mestnih vpadnic, ki ima veliiiiko parkirišče. Čez pol ure najinega že skoraj obrednega jutranjega quality time with your spouse, se odpeljeva (beri: presediva naslednje pol ure v po-polžje-premikajoči-se koloni) do barikad – čim bližje moji v samem središču mesta locirani službi. Prepešačim tistih 600 metrov, bentim nad zanič tlakom, trapastimi mrežami za odvodnjavanje, granitnimi kockami in fugami med kamnitimi tlakovci – vse našteto = smrt za čevlje z visokimi petami (in potem ni popolnoma nič čudnega, da moji prijatelji iz tujine ob vsakem obisku Ljubljane komentirajo, kako grde in funkcionalne čevlje nosijo Slovenke!*). Ura je že 9.00 preč, a sicer živahna ulica tokrat izgleda kot mesto duhov: NIKJER NIKOGAR! Razen namrdnjenih prisilnih pešcev in par požrtvovalnih kolesarjev, ki imajo tako kot jaz, službo v mestu, ni nikjer nikogar. Trgovine, knjigarne, lokali – prazni. Obup! Kot da sivo jutro že samo po sebi ne bi bilo dovolj zamorjeno. Zato pa prodajalke in natakarice postavajo pred vhodnimi vrati in ob take-away plastični kavi uživajo v svojem najverjetneje že n-tem jutranjem čiku ...

(... kako pametna je naša!)
Prepričana sem, da dan brez avta še zdaleč ni prava rešitev. Pobudniki tovrstnih neumnosti bi morda lahko začeli razmišljati o hibridnih ali celo električnih vozilih. Če ne bi tako zagrizeno kolesarili cele dneve, bi morda zasledili novice iz letošnjega avtomobilskega sejma v Frankfurtu, kjer je svoje nove električne modele predstavil celo Renault. Zdaj vsaj vem, s čim bova zamenjala najin seksi megane. Seveda, če jih bodo Avstralci dovolj hitro uvozili ...

* info za vse Ljubljančanke, ki pohodnim minam navkljub še vedno vztrajajo in prisegajo na čevlje z visokimi petami: odličen, cenovno korekten in zelo prijazen čevljar, ki vam bo saniral vse, še tako poškodovane "žrtvice", se nahaja tukaj: Mali trg