Nedelja v Ljubljani. Jutro. Pogledam na uro: 6:47. Preberem sporočila in mejle, ki so se čez noč nabrali na BB in študiram kaj bi. Trapasti fitnes se odpre šele ob desetih, D je še koma, prijatelj, s katerim hodim na jutranjo kavo, je na Dunaju, vremena spet ni ... No ja, še 146 dni! Čeprav se mi ravno ne da, in imam slabe izkušnje s psmi in njihovimi lastniki, se vseeno spravim na jutranji tek. Računam na to, da je siva nedelja in da se lastnikom psov še ne da ven. Tako upam, da mi ne bo treba poslušat "Saj je čisto prijazen, samo igra se!" med tem ko nagravžna mrcina že visi z moje jakne, ali se, bognedaj, "igra" in "ljubko" grizlja mojo nogo.
Tudi na to računam, da je še zgodaj, pa da je nedelja in tako mraz, da se nikomur ne da ven in se vseeno oblečem v bojno opravo za laufarijo. Že za prvim ovinkom skoraj nabašem na prvo nagazno mino — raho izmozgan, lepo sploščen in pripravljen za v herbarij — pasji drekec. Naredim par korakov, spet! In tako naprej vso pot ob reki, po pločnikih, po asfaltu, makedamu — sploh ni važno! Ogabno! Mislim, da je pobiranje kepic za svojimi ljubljenčki še premajhna kazen za lastnike psov (ki jih je, po mojem, na število odraslih Slovenčkov pri nas več kot otrok!).
No, pa poglejmo, kako je s tem v Avstraliji. Kot prvo: pri njih lahko kupiš takele fensi škatle za pasje drekce, da bi si jaz že samo zaradi škatle omislila kakšnega majhnega kužka (ne vem, če delajo škatle v več velikostih, tako da se človek ob dobri prebavi kakšne velike do pasu segajoče doge kar zamisli ...)
Za svoje male pošasti pa lahko füni sprehajalci nabavijo tudi jako fensi tetrapake (le zgodaj zjutraj in pozno zvečer moraš biti malo pazljiv, ko si natakaš mleko ali sok ter ko brskaš po špajzi za kosmiči ...).
Vedno sem se spraševala, ali je z mano kaj narobe, ker se mi pač dotikanje, ne ravno dišečega kosmatinca, nikoli ni zdelo privlačno. Sploh sem “uživala”, ko se je večina psov mojih prijateljev (ki, upam, ne berejo teh pisarij), najraje zlekne v bližino moje noge, ali pa svojo rito parkirajo kar na moj čevelj. Nimam pojma zakaj! In če umaknem nogo, se na novo lokacijo kmalu preseli tudi pasja rita. Potem sem pa malo brala pasje zgode inu nezgode v Avstraliji pa sem kaj hitro opazila, da je tam čustvena navezanost na te štirinožce precej bolj na realnih tleh: Tako takšnale novica sploh ni nekaj posebnega:
“An Adelaide restaurant that refused a blind man entry because a waiter thought his guide dog was ‘gay’ has been ordered to apologize and pay compensation of $1500.”
Grem pa tudi stavit, da bi se takšna razstava (glej eksponate spodaj) prej znašla v Adelaide (ki v Avstraliji velja za eno tako en mičkeno zaprašeno in konzervativno mesto) kot pa v Ljubljani ... Morda še en razlog več za pakiranje kufrov, škatel in svoje rahlo zaspane in od slabega ljubljanskega vremena plesnive riti.
Paul McCarthy: "Complex Shit"
Tukajle pa si lahko preberete, kaj se lahko zgodi, če takle, kot hiša velik napihljiv drekec, veter odnese iz parka v naselje. Hehe, vredno branja, morda še celo bolj, kot moje pisarije. Za vabo naj navedem le odlomek: “The art work, titled ‘Complex Shit’, is the size of a house. The wind carried it 200 metres (yards) from the Paul Klee Centre in Berne before it fell back to Earth in the grounds of a children's home.”
Ni komentarjev:
Objavite komentar