Darilo in pol z Islandije!

14. april 2010
---
No lepo! Človek ima rojstni dan, s severa pa faše darilo, ki si ga najmanj želi: islandski vulkan Eyjafjallajökull (samo črkuj, ne izgovarjaj!) se je spomnil, da po 187 letih spanja spet spravi na noge in se za začetek najprej orenk odkašlja.

Takole iz vesolja z naravoslovnega vidika izgleda res zanimivo in mogočno, z uporabniškega, še posebej, če ima osebek v žepu karto za let do Frankfurta in potem naprej v Adelaide, pa ne tako zelo. Vremenarji napovedujejo, da se bo oblak zadrževal večinoma na severu Evrope, pesimisti obljubljajo njegovo selitev tja do severne Afrike, letalske agencije druga za drugo odpovedujejo lete, novinarji zganjajo paniko, pesimisti pa flancajo o začetku konca sveta.

To kar mene najbolj skrbi je moj let preko Frankfurta, v primeru, da vulkan ne neha poprdevat in se pepel tja do avgusta ne posede, kar pomeni, da bi bilo treba vklopiti plan B, se nekako z vsem cokn-pokom spokat z vlakom do Aten ali Istanbula, in leteti od tam.

Čeprav je TV pri nas doma bolj v "ignore" moudu, zadnje čase zaradi trapastega oblaka malce bolj redno spremljam novice. Zdaj mi je jasno, da je izogibanje temu trapastemu mediju zdravju nadvse koristno, saj sem prepričana, da količina traparij, ki jih spravijo skupaj tretjerazredni novinarji, jako kvarno vpliva na telo in duha. Tako, na primer, izvem, da je odrasla oseba moškega spola, ki z vlakom prepotuje razdaljo od Amsterdama do Dunaja, superheroj (novico o njem in njegovo kratko izjavo o trpljenju enodnevnega potovanja v luksuznem vlaku kot papige ponavljajo ena TV postaja za drugo); da je ameriški par srednjih let čudežno preživel najhujšo tragedijo njunega življenja (let iz Benetk je bil odpovedan, letalska agencija jima, revčkoma, plačuje fensi hotel v bližini letališča, onadva pa na robu obupa domačim pošiljata patetična, tik-pred-smrtna sporočila, saj sploh ne vesta kdaj (če sploh!!) bosta lahko letela nazaj na varno - ker Evropa je na samem robu katastrofe biblijskega obsega!); in petčlanske družine, ki je morala skoraj 12 (dvanajst!) ur čakati na letališču preden je očetu uspelo rezervirati rent-a-car (v intervjuju za TV je izjavil, da jih čaka naporno dolgo potovanje z avtom; potovali naj bi od Pariza do Londona...).

Ja pa to ni res!! A so na tem planetu res že sami norci?! V globokih 80's in 90's je vsak najstnik, ki je kaj dal nase, z vlakom prepotoval vso Evropo po dolgem in počez z nekaj sto (takrat še) markami, InterRail karto v žepu in ruzakom na hrbtu! Spali smo po vlakih, na železnških postajah, plažah in parkih pa smo preživeli pa še fajn smo se imel in milijon ljudi smo spoznali. Hm, morda smo bili pa superheroji? In morda smo še - če sklepam po reakcijah ljudi, ko jim povem, da avgusta potujem v Avstralijo. Debata ponavadi poteka nekako takole:

Naključno izbrani sogovornik: "A na dopust?"
Migrantek: "Ne. Živet."
Naključno izbrani sogovornik: "A na post-diplomca?"
Migrantek: "Ne. Za stalno."
Naključno izbrani sogovornik: "MA NE ME BASAT! A RES?!?!"
Migrantek: "Ja, res. Mam že karto. One-way."
Naključno izbrani sogovornik: "Joj, kako se ti da?! Pa saj imaš mega službo! Jaz že ne bi..."

Tole "Kako se ti da?!" v zadnjem času kar naprej poslušam. Slovenčki so v povprečju zelo čudni kalibri: vsi jamrajo nad situacijo, ki je vedno slabša, a premaknil pa svoje riti ne bi nihče. No, skoraj nihče. Jaz svojo vsekakor bom, ker na stara leta res ne bi rada živela v parku, s penzijo, ki bi bila komaj dovolj za mlek pa za kruh, pa za tri obtolčene kolerabe in skret papir.